Na najvišjega v Karavankah - Stol

Super, pa sem na vrhu Stola...

Stol, oče gorskega masiva,

od nekdaj ljudi k sebi poziva.

Ponosno dviga se nad dolino

in čuva svojo domovino.

Ni tako enostavno, kot se mogoče zdi. Okoli sedme začnem od Valvasorja. 

Cesta je čisti obup, grabni po dolgem in počez. Premetava mojega rdečka po makadamu, da je groza. Valvasorjev dom še spi, ko grem mimo smerokazov. V gmajni je  ravno toliko svetlo, da ne potrebujem svetilke. Počasi se vzpenjam. Prečim melišče, Bled in gore so v meglicah. Po strmi, mimo žirovniške planine ubiram korake.

 Hodim, se oziram nazaj in čakam sonček. Pot je pestra in gledam pod noge. Do Prižnice je kar nekaj ovinkov.  Tudi tam so razgledi  zastrti.

Nadaljujem, vem, da se pričenja bolj skalnata pot. Velikokrat sem bila že na stolu, sama ali v družbi. Tudi z Iro in Žakom smo bili na Stolu. Vzpenjam se,  gledam proti grebenu, sonce. 

Oblački na nebu in sonce se sprehajo tam zgoraj. Dva spustim naprej. 

 Pa sem pri travnatem delu. Nežno zvončkljanje me spremlja,  mislim na vaju.

  Začne  se skalnata pot.  Sonce se prebija skozi meglice. Mu skoraj uspe, pa se zopet umakne.

  Blešči se reka Sava.

Igra se sonce, osvetli Plavž in se  pomakne proti Mojstrani. Nato objame dimnik pri Šparu in tam tudi ostane. 

Spominsko obeležje, to sem čakala.  

 Ustavljam se in zrem v  daljave. Tudi skozi meglice se daleč vidi. Julijci so na ogled, vse od pokljuških vrhov  do Slemena. Po dolini pa  do Mojstrane.

V mislih sem na dvatisočakih. Pozno sem začela, pa vendar sem videla veliko hribov z mojo družbo. 

Lahko bi jih še več.  Pa je bilo vse prej kot hribi. Še malo in sem pri Prešernovi koči.

 Leta bežijo in moči zmanjkuje. Bo vsaj gneče manj,  si mislim svoje in mi gre na smeh.  Zaprta je koča. Vsedem se na klopco, sonček me greje in pomalicam.

Njegova kočica mala

rodoljubom vedno zavetje je dala.

Tudi v času, ko so obvili ga črni oblaki

in po njem doneli so trdi koraki.

 Fotografiram dolino in vrhove, lepo je.

Tudi okoli Zelenice je  lepo  za  potep in pogled..  Par, ki me je prehitel se že vrača. Meni se ne mudi, fotkam in uživam.   Povzpnem se na Mali Stol in se spustim do kažipotov.

Tudi zadnji del mi hitro mine. Vem koliko traja in se ne obremenjujem s tem. Eden sestopa, na vrhu pa sta dve pohodnici, s Plejberka doma.

 Malo poklepetamo, odideta in Stol je samo moj.

 Super, pa sem na vrhu Stola, zapišem v knjigo. Kar razganja me od veselja.

 Lepo se vidi na Celovško kočo in Kozjak. Še Svačico vidim, dvakrat obiskano. Lepo je, lepo. Pa greben proti Kepi.  Stojim na skalah, občudujem in gledam na vse konce.  

Še križ na Kozjaku se vidi.

Zadnjič sem na Stolu, dolgo se poslavljam od njega. Pride čas in veš koliko zmoreš, da je pot še varna. Maham mu v slovo, s pogledom objemam vrhove, krasni so razgledi. Sonček mi je lepo osvetlil  gore. Spustim se navzdol. Nadaljujem med Stoloma in pri spodnji poti zavijem levo.  Dva sta  zavila  na potko proti koči. Kmalu sem na travi. Družinica se vzpenja, malček je v nahrbtniku. Zgodaj je treba začeti. Naredim si kratek postanek. Potem pa sledi še sestop. 

Pot mi je prijetna, čeprav zelo  pestra. Previdno, korak za korakom po strmih ovinkih.

  Prižnica se že vidi.  Malo posedim, kot se za slovo spodobi.  

Vedno nižje sem. Nikogar nisem srečala. Korenine so prepletene, veliko let je trajalo. 

 Meglice  še vedno zastirajo poglede na Blejsko jezero in vrhove.  Žirovniška planina je že mimo in Valvasorjev dom se vidi.

 Še malo in sem pri avtu. 

 Po GPS sem prehodila dobrih 9.00 km in naredila 1142/1120 višincev in  spusta.

  Lepo je bilo in vesela sem.

Takrat koča z imenom velikana

bila do tal je požgana.

Ko pa črni oblaki so se razgrnili,

rodoljubi na njem spet so svoje zavetje dobili,

zato danes za vse dobre ljudi

tu večja in lepša hiša stoji,

po njegovih skalah pa odmeva korak

ne vrag, le sosed bo mejak.

/Franci Tušar- Stol/