Okroglež, Debela peč, Brda - na krasen jesenski dan....
Po hribih sem vandral ves dan,
preplezal vse strme vrhe,
z višine sem gledal ravan,
poljane, zelene dole.
Lep dan kliče. Zjutraj najprej pogledam v nebo. Velika svetla zvezda me pozdravi in okoli je vse polno malih zvezdic. "Gremo Majda, nahrbtnik že čaka," priganjam sama sebe. Okoli osme začnem pri spomeniku v Rupah. Sonček se blešči skozi veje in vrhovi so pozlateni.
Levo ali desno, kam še ne vem? Na planini se odločim, na Debelo peč grem.
Po spodnji lovski poti jo uberem. Malo postojim pred nekdanjo vikendico. Le še beton in stare deske na kupu krasijo nekdaj lepo hiško.
Markacije so čisto nove, malo višje je speljana pot, ki se kasneje pridruži tisti s planine Lipanca. Ubiram korake, macesni ponekod že rumenijo.
Še malo sonca in zažareli bodo v rumeni svetlobi. Jesen je lepa, le prehitro mine. Meni pa je lepša pomlad, rožice cvetijo in zelenje požene naravo v novo življenje.
Tabla za Okroglež še vedno leži na skali.
Pa me že štiri leta ni bilo tukaj. Se je pa zarasla potka, veje visijo na stezico. Okroglež, 1965m visoko, malo obiskan in z lepimi razgledi. Nekdo me potiho pozdravi, da se ne ustrašim. Mlad par sedi in kosmata bučka je poleg. Na hitro se malo pocrkljava.
Lep je pogled na Debelo peč, vse stezice so na ogled. Spustim se navzdol in kmalu sem na stezi. Malo po ravnem in potem se začne tista zadnja strmina, ki je noče biti konca. Pa ni tako hudo kot se zdi.
Tri pohodnice sedijo na vrhu in uživajo v klepetu in malici. Krasne so danes gore, moj fotoaparat pa prazen, kot bi mi škratje nagajali. Se zgodi, še sreča, da lahko slikam s telefonom.
Ptiček skaklja okoli nog, nič se ne boji. Mečem mu drobtine, odide in se zopet vrne. Planinska pevka, najdem na spletu. .
Še ena bučka, Neli sedi spodaj. Malo se počohava, pa še palčko dobi. Mlada je še in očke ji lezejo skupaj. Ali pa ji sonček nagaja?
Mi sonce je dalo moči,
da vandral bi preko gora,
skrivnostne planinske poti
so zame povsod brez meja.
Fotografiram naokoli, daleč se vidi.
Spustim se navzdol in misli se podijo. Zvončka se oglašata, potepamo se skupaj lubici moji. Pri kamnih stojim in razmišljam in se odločam, speči kuža..
Odcep za Brda, bi šla ali ne? Vse je v glavi, še vedno lahko nadaljujem po stezi naprej. Minili so časi, ko je bil greben Mrežce- Debela peč prehojen v eni turi. Nadaljujem po skalni poti, dolgo ni odcepa. Stezica skozi ruševje je na desni. Ob zadnjem vzponu je bil s puščico označen odcep za Brda.
Vse se spreminja in mi tudi. "Grem," se odločim. Potem bo le še spust. Po skalovju jo obiram malo po svoje. Razgledi čudoviti.
Pridem z ruševja in že se vidi križ, Brda. Nekaj novega, žig je malo stran med kamni. Na 2009 metrov visokem vrhu stojim.
Krasne so gore. Nasproti mene prepadi v Krmo. Zgoraj nekje pa Mali in Veliki Pršivec. Smo bili enkrat tam, ko so macesni zlatili.
Pomaham v slovo in se po strmini spustim do spodnje steze. Ubiram korake proti Lipanskemu vrhu,
dokler se ne pokaže stezica za Lipanco. Nato pa veselo navzdol. Pot mi je poznana, večkrat prehojena z mojo Iro. Ta markacija mi je vedno všeč.
Blejska koča se že vidi. Kmalu so smerokazi in kamnito peščeni del poti.
Še malo in sem na planini Lipanca. Kratek postanek, da se odžejam in nato nadaljujem proti dolini. Sonce že riše sence in vrhove božajo popoldanske meglice.
Že od daleč se vidi moj rdečko in vesela sem ga.Po GPS sem prehodila dobrih 10.00 km in naredila okoli 800 m višincev.
Utrujena, toda občutek je krasen..
Na vrhu kraljice planin,
na koncu neskončnih steza,
zaslišal sem pesem davnin,
ki nosi jo veter z gora.
/ Ivan Sivec- Pesem gora/
Ni komentarjev:
Objavite komentar