sreda, 29. marec 2023

Talež in Tolsti vrh

 Talež in Tolsti vrh...

Talež, oziroma lovska koča na Taležu leži na robu manjše izjemno razgledne ravnine, sredi severnih pobočij Jelovice nad dolino Save Bohinjke. Zahodno od Taleža se dviga z gozdom poraščen Tolsti vrh.  /splet/ 

Le kam naj greva, se sprašujeva z Marjano. Snegec po vrhovih nama je pokvaril željo. Pa se spomni Marjana, da greva na Talež. Že nekaj časa se dogovarjamo, pa Blanka trenutno ne more z nama. Saj tako lepo turo  vedno lahko ponovimo.   Peljeva skozi Ribno in na drugi strani mostu čez Savo Bohinjko je parkirni prostor.  Cesta do njega ima veliko z vodo napolnjenih udarnih jam. Hitro se pridružita še dva avtomobila. 

Se pozna, da je koča na Taležu priljubljen cilj  pohodnikov in izletnikov. In tudi vsakdanjih obiskovalcev, ki se vpisujejo v knjigo. Mraz je, rokavice pridejo prav. Čeprav sonček že riše  s svojimi žarki sence po travniku in oblački se podijo po nebu. 

Zna  biti ta, komur pričakovanje

namesto sonca dneve razsvetljuje

potrt, ko dan z nočjo se pomenkuje,

ker spet sesute so  njegove sanje.

Ubirava korake, potka je nekaj časa še  znosna. Potem pa se začne bolj strmo vzpenjati. Snega ni in pot je  suha.

 Mimo spomenika NOB naju vodi pot. Tudi nekaj klopc  je in znamenje  na majhni ravnini. Pa sva pri oznaki in desno se vzpenja najina pot.







 Lepa hiška in le malo naprej je lovska koča na Taležu.  Še medveda imajo in lahko ga držim za ušesa, se smejiva z sestro.


 Čudoviti razgledi  so pred nama. Vse vasice  so na ogled. Vrhovi gora so  sveže pobeljeni. Čudovit razgled, vse od Kepe pa do Velikega vrha Košute. 






 Koča je odprta le čokolade nimajo. V tem zanosu se odpraviva naprej. Ptički nama  vso pot delajo družbo, žvrgolenje se sliši z vseh koncev. Pomlad je, še drevje ozeleni, le vaju lubici moji ni. Le zvončka se oglašata.  Ob prvi strmini mi nekaj manjka. Palice sem pozabila pri mizah. Pa se obrneva, še sreča.  Pri mizah je info tabla z imeni vrhov, ki je prej nisem opazila.


S takim se pa povsod pride.

 Vsaka stvar je za nekaj dobra in že ubirava korake nazaj  v strmino.


Gozdna bitja.



A komur dano je spoznanje,

da brez pričakovanj se izpolnjuje

življenje samo - se razveseljuje

vsega, kar z njim deli poti vsakdanje.

 Označeno ni, steza se vidi in se zopet skrije. 


"Benti tventi krvave dile" slišim robantenje spredaj. Marjano ošvrkne veja po obrazu. 


 Strmina je kar huda pa ne odnehava. Naravnost na greben lezeva. Veter pa zganja hrup, kot bi hotel vse listje pomesti v dolino. Steza postane zopet bolj vidna in kmalu je pred nama Tolsti vrh. Trenutno se še vidi  Blejsko jezero in Karavanke  skozi golo drevje.



 Ko  gozd ozeleni pa razgleda s tega vrha verjetno  ni.  Na drugi strani grebena se spušča krasna stezica.  Piha in piha, da se kmalu pobereva z vrha. 


  Malo nižje  si poiščeva prostor v zavetju, za hitro malico. Potem pa nadaljujeva po zaraščeni gozdni cesti.




Korenina dolga približno deset metrov, zanimivo..



  Iz gozda prideva na krasno jaso s kočo. Veliko hišk  sameva ob poti. 





 Spustiva se na bolj široko cesto in nadaljujeva po njej, dokler spodaj ne ugledava jutranje poti. 




Ogledalo za naju.



Oznaka za lovsko kočo na Taležu..



Nadaljujeva naprej po cesti..


Spustiva se navzdol. 

 Še malo in sva pri mojem rdečku.  Oblački so še bolj lepi in zanimivi.

 Po GPS sva prehodili slabih 8.00 km in naredili okoli 560 m višincev.

 Rožic še ni, le posamezne trobentice cvetijo in  rumeno milje ob koncu poti.

 Krasno potepanje, hvala Marjana za idejo in družbo. 

Brezskrbno radosti se prepustiti

zmore, kogar bridkosti so zaznamovale,

ko zna se v eno, z roko v roko zliti. 

/Rada Polajnar iz pesmi - Radost bivanja/


https://www.hribi.net/izlet/ribenski_most_lovska_koca_na_talezu/21/787/1412

Ni komentarjev:

Objavite komentar