Jeseniška planina, krpljanje..
Zima, zasneženi breg, koraki...
Je dano ob vsem lepem kaj dodati?
Parkiram v Planini pod Golico in gledam na levo pa na desno. Španov vrh ali Jeseniška planina? Zvečer sem vprašala Miha, če je uhojeno na Jeseniško planino... "Za Jeseniško ne vem Španov pa je uhojen, vzemi krplje," mi reče. Pripravim jih, grem pa krpljat na obe strani je možnost. Jutro ni prav lepo, meglice zakrivajo vrhove. Osem zvoni pri sv. Križu, ko se spuščam po cesti.
Na Jeseniško grem, tja me bolj vleče. Tudi krpljam lahko po cesti. Mimo zadnjih hiš ubiram korake in pri oznaki za Rožco vidim, da bom prva.
Potem je snežna odeja debelejša. Nataknem si krplje in pogledujem po nizkem drevju. Kakor beli palčki stojijo v vrsti in čakajo, da grem mimo. Malo stran opazim markacijo in grem proti njej. Lepo je čeprav ni sonca. O, ptiček me gleda.
Vzpenjam se ob oznakah in uživam v beli zimski predstavi, ki me spremlja. Na cesti sem, do planine ni šel nobeden.
Komaj tretjina poti je za mano in potem je še sestop. Odločim se, da bom raje krpljala po cesti do Plavškega Rovta in naredila krožno nazaj do avta. Tudi to ni blizu, le bolj po ravnem. Belina, ki bode v oči.
Lepo drsijo krplje po mehkem snegu. Opazujem vse mogoče zasnežene podobe po drevju. Umetnine narave so najlepše, noben čopič jih ne nariše tako lepo. Široko belo prostranstvo, vse samo zame.
Spuščam se in vzpenjam. Se spomnim Marjane in Blanke kako sta jamrali, da se vleče, ko smo se vračali s Jeseniške planine po tej poti.
Bi zanesljivo se pod jasnim nebom našlo
v sneženi kepi, ki zgreši svoj cilj
z vrhov gora v dolino neporaslo,
odtise nežnih rok visokogorskih vil.
Tokrat grem v obratni smeri. Veliko ovinkov je do odcepa za zgornjo pot. Pa še takrat lahko le slutim, da je višje speljana cesta.
Ves čas rahlo sneži. Hodim pa hodim in opazujem sledi, največ je zajčkov, pa lisice in tudi sledi parkljarjev se najdejo. Večkrat je vse pohojeno imajo zmenke.
Tudi pujski so uživali ob cesti, je vse razrito. Lovska preža in vikendica spodaj.
Malo naprej zasledim korake. Sveža sled dolgih nog in velikih čevljev. V daljavi vidim domačijo.
Sledim korakom. Kar dolgo so na cesti, potem pa zavijejo levo na nekakšen kolovoz. Pa me prešine, domačin, ki pozna bližnjico. Ja, meni podobno in že sledim stopinjam v neznano.
Vedno rinem v težave, je bolj pestro. Nekaj časa vodi med drevjem in se polagoma spušča. Globoke luknje so v snegu in hodim poleg njih. Potem pa vodijo naravnost navzdol. Nazaj se mi ne ljubi, grem za stopinjami. Ugrezalo se je predhodniku tudi pol metra globoko. Mene krplje držijo pri vrhu, le strmina je huda. Mlade bukovje mi je v pomoč, bolj kot palice. Cesta je spodaj, to. Vesela sem ceste le še dol moram priti.
Zadnji del tobogana grem kar po riti, je bolj sigurno.
Pa sem spet na cesti. Kar nekaj ovinkov prednosti ima ta bližnjica, gledam doma na GPS sled. Veje obložene s snegom mi prijazno kimajo v pozdrav.
Sledi korakov so še vedno pred menoj. Pogled je čudovit. Nekaj razgledov se pokaže v daljavi. Zvončka se oglašata. Daleč je še do mojega rdečka.
Hišo vidim in avto na dvorišču. Pri domačiji me oblaja pasja bučka. Boječ je, še po palčko ne upa, potem jo z veseljem pohrusta. Do sem je splužena cesta iz jeseniške smeri. Prijazni gospod mi ustavi, če se peljem, pa ne gre v mojo smer in se zahvalim. Spodaj zamenjam krplje z derezami in nadaljujem proti Plavškem Rovtu. Cesta mimo Zakamnikove domačije je splužena. Ne vidim pa, če je v nadaljevanju proti Rogarjevemu rovtu tudi.
Lesketajoč, popotujočim iz doline v goste,
srebrn čudež, svet vilinskih kril,
v brezvetrju podarja le preproste
darove darežljivih, mrzlih zimskih sil.
Še dolga pot je pred mano, vem kje sem. Sva z mojo bučko vse prehodili. Prvo bližnjico izpustim, bom raje šla mimo hiš. Oznaka za Planino pod Golico se komaj vidi, spustim se po cesti navzdol.
Na koncu vasi je sneg bolj moker in delajo se visoke cokle. Snamem dereze in hodim po snegu. So koraki že pred menoj.
Mimo skalovja Mlinske peči in malo navkreber vodi ta bližnjica.
Pa sem pri drveh in znamenju na drevesu.. Sva z Iro prvi ubirali to pot, ko je bila označena z rumenimi pikami.
Pri hiši kosmata bučka sedi na pragu. Ne zmeni se zame, ko mu dam palčko se komaj premakne.
Še malo.
Svedrovce vidim na skali.
Mimo starega mlina pa po strmi cesti do cerkve.
Dve bije v zvoniku, kar dolga je bila moja tura. Še po cesti pa sem pri avtu. Golico še vedno objemajo meglice. Rahla modrina se kaže na nebu.
Po GPS sem prehodila 11.00 km in naredila okoli 490 m višincev..
Nahrbtnik je prenesel prvo potepanje, upam, da jih bo še veliko. Rdeči je odslužil, veliko lepih vrhov sva doživela skupaj.
Vesela sem, dobro izkoriščen dan je za mano in lepo je bilo.
Kje vse te danosti spoznati?
Na pot! Je smerokaz srce in ne oblaki!
/Rada Polajnar- Zima/
Ni komentarjev:
Objavite komentar