Jelenkamen - Majdag: Juliana trail - 20 etapa, od Solkana čez Sabotin, do...

Juliana trail - 20 etapa, od Solkana čez Sabotin, do...

Vsak človek je zase svet

čuden, svetál in lep
kot zvezda na nebu ...

Vleče me, mikajo me te štiri etape Juliana tral po Primorski. Pa kaj morem, ko se planinski domovi odprejo šele junija. Sedaj so odprti le za vikende, to mi ne koristi dosti. Zadnjo etapo lahko izpeljem, se domislim. Le v obratni smeri začnem. Emil mi naloži traso na telefon in potepanje se začne. Marjana gre z mano in to na dan, ko po Primorski močno piha. "Če tebe ne bo odneslo čez Sabotin, mene tudi ne bo," komentira sestra. Ko me kam vleče, moram to narediti. Zjutraj se vsedeva na prvi vlak, ki odpelje z Jesenic malo čez štiri. Lažje je zjutraj prej vstati kot popoldne čakati na zadnji vlak. V Podbrdu se moramo presesti na avtobus. Vse do Mosta na Soči se vozimo skoraj v temi po ozkih ovinkih. Srečevanje je oteženo in večkrat šofer ustavi, da spusti vozila mimo. Potem se zopet presedemo nazaj na vlak. Solkan. Izstopiva. Burja se je za trenutek potuhnila.

Vse je zeleno, drugačen pogled je kot pri nas. Zelenje boža dušo pomlad je v razcvetu. Greva čez most in po štengcah na kolesarsko. Nadaljujeva po že znani poti in se pri odcepu za Sabotin usmeriva levo. Sveta Gora je s soncem obsijana.

Burje ne čutiva dosti, le bučanje se sliši.

Levo je odcep za cerkvico sv. Valentina.

Ko se pred nama že blešči skalovje, na klopci v zavetju na hitro pomalicava.

Spomladanski jeglič krasi pot.

Še nekaj skal,

potem so kmalu zajle in kaverne se že vidijo.

Še malo in sva tam. Krasen dan imava. Sonce sije in veter v laseh.

Malo poslikava in se odpraviva proti rovu.

Tu pa je prepih. Pospešiva korak, da sva prej zunaj.

Planinska koča je zaprta, razen naju ni nikogar. Razgledi so lepi, burja je pregnala vse meglice.

Proti Koradi je še daleč in potem še spust v Šmartno. Dolga tura, vem koliko zmorem.

Planinska koča na Sabotinu,

Sveta Gora približana,

še Triglav se vidi,

tudi kakšna oznaka se najde.

Pot na Korado, spodaj je tudi vasica.

V zavetju se oblečeva, pripravljeni sva na bitko z burjo. V začetku niti ni tako hudo, le vse frfota okoli glave. Zvončka se oglašata veter ju premetava. Krasen pogled je na zeleno Sočo. Stojim in jo občudujem.

Daleč se vidi, Cerje je na pogled dokaj blizu. Pa obe Gorici. Na drugi strani pa Sveta Gora in za njo Škabrijel.

Pri vrhu Sabotina naju dohitita mladenki, z Rožne doline doma. Z veseljem naju ena od njih fotografira. Kar ne neha, vsak teden obišče Sabotin.

Opomniki na prvo svetovno vojno naju spremljajo vso pot. Strelski jarki, rovi, bunkerji so vidni po grebenu.

Na ožjem delu grebena, kjer se najlepše vidi Soča, tudi burja pokaže zobe.

Grmičevja ni in ponekod so sunki močni. Malo hitreje stopiva. Sveti Valentin se že vidi. Ruševine, ki ponazarjajo popolnoma porušeno cerkev med spopadi pred stotimi leti. Kmalu sva tam.

Rožic še ni, le kakšen droben rumen cvetek se skriva ob kamniti poti. Lepo se vidi na obe strani, kar ne morava oditi.

Opazim par, ki prihaja izza obzidja. Ravno prav, da vprašam za pot do Šmartnega. Gledamo opis po korakih 20. etape in kot kaže vodi po glavni cesti. Pri obzidju levo po kolovozu. Potem je cesta in malo nižje zopet kratek kolovoz in nato po asfaltni cesti proti Šmartnem. Stranskih sestopov naj se izogibava, naju opozori gospa. Oznake nobene, le na drevesu na koncu grebena je majhen trikotnik.

Greva vseeno pogledat še okoli. Oznaka na kamnu je in spustiva se navzdol. Kmalu nama kapne, da se spuščava proti Italiji. Lepo se vidi na obe Gorici. Imava srečo, vedno kdo pride v pravem trenutku. Italijan se vzpenja, isto izvem kot je povedala že gospa.

Greva pa po njej. Telefon je ves čas pod puhovko in foto aparat tudi. Le to mi še uspe pogledati, da je pot prava, potem pa telefon mrkne, prazen. Marjana ima novejšega in poišče gps sled do Šmartnega. Dolga je pot, še 11.00 km ji kaže. Nabijava asfalt in slediva navodilom. Nobenih smerokazov za Šmartno ali Kojsko ni ob cesti, nič. Občasno je oznaka za Briški krog miru. Le na obcestnih kamnih so napisani km. Pa še to ne veva do kam. Ne sekirava se, hodiva. Pod cesto je visoka piramida.

Rumena oznaka se hecava..

Ogledava si jo in kmalu je ob cesti še ena. Štiri velike in tri male kamnite piramide so postavili Italijani. Spominsko območje, označena frontna črta zadnjega spopada na Sabotinu, 7.8. 1916.

Sestopava, opazujeva kamne ob cesti, se smejiva in kilometrov je vedno manj. Pa naju gps opomni, da morava zaviti levo. Zapustiva asfalt in se po makedamski cesti strmo spuščava.

Kmalu ugotoviva, da bi morali nadaljevati po asfaltu, vendar sva že predaleč. Je imela prav gospa. Nekam že prideva in nadaljujeva. Podsabotin vidiva na tablici ob cesti, vsaj nekaj. Kmalu sva pri hišah. Pri Bregarju, piše na velikem sodu. / slika s spleta/

Vidim parkirane avtomobile. Pa se domislim, da bi se mogoče lahko peljali. Saj po km, ki jih kaže gps, bova tudi vlak ob štirih težko ujeli. Marjana ostane v ozadju, jaz pa grem" fehtat," za taksi, saj bi plačali. Vprašati ni greh, se smejim. Prijazen domačin mi odpre, pa nima časa. Razloži nama kje naj greva. Do Šmartnega je malo manj, do Solkana pa dobrih osem km. Pa nama vseeno uredi prevoz, gospa mama naju pelje. Turistična kmetija- Pri Bregarju je to, oddajajo tudi sobe, izveva. Povabi naju naj prideva, ko bodo češnje zrele, gospa hvala. Dobrih deset minut se vozimo. Zahvaliva se prijazni domačinki, denarja noče. Imava srečo, dolgo bi pešačili po asfaltni cesti za Goriška Brda. Imava še čas, da si privoščiva kofetek.

Premalo poznam našo lepo Primorsko in preveč se zanašam na sodobne smerokaze. Veliko oddaljenih vasic, zaselkov sem spoznala na teh Juliana tral poteh. Lepi spomini. Tudi 19. etapa vodi od Korada do Šmartnega. Po opisu korakov je del poti isti in lahko bova občudovali manjkajoči del poti. Pa tudi sama srednjeveška vasica Šmartno mora biti zanimiva. Le zdravje rabim, potem bo še kaj. Po malem GPS sva prehodili dobrih 13.00 km in naredili okoli 582 m višincev.

Lila označena pot zgoraj, vodi po cesti do Šmartnega in to je opisana pot po korakih!