Ljubljana v lučkah

 Ljubljana v lučkah..

 Vse je potrebno vsaj enkrat doživeti..

Nekje, nihče ne ve gotovo kje,

v vsakem izmed nas je škatlica.

V njej so sanje in na tisoče želja,

pa se tako težko prispe do tja.

 Z  Marjano se  odločiva, da  to željo uresničiva.  Vlaki kar pogosto vozijo  med tednom in  avtobusi tudi. Ko prispeva v Ljubljano je vse mokro, pred kratkim je deževalo. Slediva  valom množice, ki  se  premika v smeri Prešernovega trga in tromostovja. 

 Svetlo je še, dež k sreči ne pada.  Sprehajava se, ogledujeva, popijeva vročo čokolado, pa  je še vedno svetlo in lučke ne gorijo.

 Pa se peljeva še z ladjico, dobre pol ure vozi v tem času. Poleti je vožnja daljša.  Počasi postaja temno in lučke na obrežju se prižigajo.  Ladjica  je skoraj polna in vsi fotkajo s telefoni. Pa slike niso najlepše, so pa.  Odsevi na vodi so čudoviti.

 Po pristanku  se  zopet sprehajava. Čudovite risbe so na gladini Ljubljanice. Okrašena smrečica se že od daleč vidi. 

Ljudi pa toliko, da se komaj drenjava skozi. Pa še  prihajajo. Na tromostovju se nekaj dogaja  in  pri smrečici tudi.  Lučke sva videli, množico ljudi tudi in se odpraviva nazaj proti železniški postaji. Za slovo še pogled proti lučkam v daljavi.

 Le malo pred  odhodom že sediva na vlaku. Zadovoljni sva, imeli sva se lepo in želja je izpolnjena.

Veš kaj, daj, ključ mi daj,

da ga imela bova oba,

jaz tvojega, ti mojega,

od škatlice želja,

če sva in sva - prijatelja!

/ Janez Medvešek - Škatlica želja/