Izvir reke Soče

 Krasna si bistra hči planin..  

 Malo moram še izkoristiti poletni avtobus. Pa se domislim, do izvira  reke Soče grem. 

Glej,

vse beži,

prav vse mineva -

 Avtobus odpelje ob pol dvanajstih iz Kranjske Gore. Na 49 ovinku je odcep desno za izvir in kočo. Vozil bo še do 30. septembra, potem je za letos konec.  Že kakšnih 40 let ali še več, me ni bilo pri izviru in je treba malo osvežiti spomin. Še Marjano zvabim in  potepanje se začne.  Navadila sem se že  na čakanje in me sploh ne moti. Grem zopet malo na drugo stran Vršiča pogledat in tam so prevozi ali jih pa ni.  Mali avtobus se hitro napolni, poskrbiva da sva pri prvih, saj se ve.. Sami nahrbtniki, nekaj malega pohodnikov  izstopi na Vršiču. Ostali pa po ovinkih skoraj do podna. Na odcepu nama šofer ustavi in večina se jih odpelje naprej.

 Lepe hiške so ob poti in v daljavi se že vidi Jalovec. 

Špiček se  vidi pa Jalovec, spomini.

 Kakšni pol ure hodiva po cesti in sva pri koči. Zaprta je in jo obnavljajo. Vidiva le enega garača, bo še trajalo. 

Vsedeva se na klopci in pomalicava.  Sva že dolgo od doma in treba se je podpreti za zadnji del. Čez mostiček so oznake.

 Pot je nekaj časa čisto običajna. Zvončka se oglašata.

Zelo zahtevna pot, piše na smerokazu.

 Potem je na levo razgledna pot, naravnost pa se začnejo  zajle. Nekaj časa so le za lažje napredovanje po strmini.

pomlad

in poletje,

jesen,

mrzla zima

 Potem pa se začne bolj zares. 

Stope v skalah postajajo vse redkejše. Ponekod  je zajla tako nizko, da skoraj visim na njej. Zadnji del je najbolj zanimiv.  Iščem kam naj postavim nogi in se držim zajle.

Marjana gre za mano...

 Nekaj visokih stop in spustim se na skalo. Super! Še čez zlezem in počakam, da se par umakne od izvira.

 Globoko spodaj se vidi modrina izvira Soče. Tako sem imela v spominu, le več vode je bilo. Še Marjana se mi pridruži in za trenutek je izvir samo za naju.

Mogočne prelomne skale  so nad izvirom.

 Kmalu se umakneva, prihajajo še drugi. Veliko jih preči kar čez balvane in si ogledujejo izvir. Tudi midve se  del poti vračava po skalah.

 Pri zadnjih metrih zajle je srečevanje nemogoče. Potem se zopet povzpneva do njih.

Romantično..

 Še na razgledno greva. Nekaj tolmunčkov žubori in bistra hči planin se preliva mimo kamenja in čez skale  proti dolini.

 

Tudi na kamnu je opozorilo za zelo zahtevno pot.

Sonček in oblački, meni lepo.

 Ljudje počivajo po skalah, tudi midve malo posediva.  

in jutro,

nov dan

in ta že objema

tišino večera.

  Spustiva se proti koči. Ljudje prihajajo in odhajajo. Malo velik martinček je ob potki.

 Zopet narediva počitek pri mizah, le na rit naju vleče. 

 Naprej proti Kekčevi domačiji se nama  ne ljubi. Nimava prav veliko časa, deset čez štiri (16.00) imava avtobus za Kranjsko Goro, pri 49 ovinku. Počasi se odpraviva nazaj. Ob cesti je tudi peš pot do Vršiča, dve uri za mlade. 

  

Še pogled na gore..

 

Vsedeva se  nad cesto in čakava, kdaj se prikaže avtobus izza ovinka.  Avtomobili, avtodomi, motorji, še kakšen kolesar  je med njimi. Vse brzi po cesti gori doli, še najin avtobus pripelje.. Ob pol petih se prikaže, še srečo imava. V Kranjski Gori  se zopet le presedeva. Pa sva imeli lep izlet.

 Kratko pa luštno. Tko je, če greš od doma šele ob  desetih dopoldne. 

A z jutrom

se spet

vse na novo rojeva...

/Rada Polajnar - Krog /