Juliana trail - 16. etapa, od Trbiža do Kranjske Gore

 Juliana trail - 16. etapa, od Trbiža do Kranjske Gore...

Zadnja od prve skupine, so dodali še štiri po Primorski. 

 Prevoz me muči, septembra ne vozi več sezonski avtobus. Zadnjega avgusta dan pa je deževalo. Kličem na TIC Kranjska Gora,  vozijo  trije avtobusi z meje do Trbiža. Le vedela ni, če trenutno kateri vozi, ker  se pouk v Italiji začne drugače kot pri nas.

Prehodi vsak dan isto pot,

nikoli ni povsem enaka!

 Grem, se odločim. Vem kje poteka pot. Sva jo prehodile z mojo bučko od avta do avta, kolikor je bučka zmogla..  Ubirali sva korake po oznakah rumenih školjk, Jakobova pot.  Tudi tako jo lahko prehodim. Nasmehne se mi sreča. Miha me  pelje zjutraj še pred službo, hvala Miha. Turobno megleno jutro me pričaka v Trbižu. Mrzlo je, srajca je premalo.  Oblečem si jakno, nataknem rokavice in kapo na glavo. Skozi letne hlače me še vedno zebe. Vse dokler se ne pokaže sonček sem tako oblečena.. Vključim GPS-a in potepanje se začne. Le nekaj korakov naprej od avtobusne postaje zavije potka desno, proti kolesarski. Mimo cerkve sv. Petra in Pavla in stare železniške postaje. Zgodaj je še in dan se je komaj pričel.

 Gledam hiše spodaj. Cesto, kjer sva zadnjič z Marjano prišli v Trbiž  in nadaljujem. Čarobno....

 Nobenih oznak ni, še trasa na telefonu sledi  glavni cesti.  Šele na naši strani kolesarske se ujameta poti.  Dolga je ta pot, le nekaj sprehajalcev srečam.  Megle so še vedno glavne, ko se moja pot odcepi desno.

 Misli  in spomini se podijo po glavi. Zvončka se bolj poredko oglašata, ko obiram korake po asfaltu. Trava zraven je vsa mokra. Vse mi je poznano, nekje blizu ogromnega kipa sem, pa me megle ovirajo. Prvi most čez bivšo železniško progo.

 Oznaka za Napoleonov kip je ob cesti,  grem še tja. Cesta se vzpenja in ga zagledam, Napoleona.  V sivini se bolj slabo vidi, je pa ogromen podstavek. 

Habsburški bojevnik je bolj majhen.. 

Vrnem se na kolesarsko in nadaljujem po njej. Pajek je omrežil avto, bo hitreje na cilju...

 Redke so hiše ob poti, spodaj gledam predora avtoceste in sonček sije.

 Zanimivi sta poti čez nekdanjo železniško progo. Globoka brezna so spodaj, je vse zagrajeno. Le pri ograji se malo vidi globina.

Pri tej hiški sva z Iro imeli počitek..

 Hiše vidim ob cesti, Bela Peč in Mangart v ozadju.

Vedno sem na koncu poti iskala parkirni prostor,  da sem vedela kje naslednjič pustim avto. Lepo je bilo hoditi z Iro.  Vse mine.  Kolesarjev je vedno več, bližam se Sloveniji.  Bivše trgovine  v Ratečah so že na ogled.

 Slovenija, moja lepa domovina,  veselje me prevzame.   Še rumenčki so, oznake za Juliana trail. Pogrešala sem jih vso pot, popestrijo potepanje. Rateče, na levo moram. 

Je v soncu svetel vsak njen kot

in senca te prijetna čaka.

V dežju luže tam stoje

in v suši čez in čez razpoke,

na pomlad trave zelene

in veje spletajo oboke.

Jeseni se prebarva vsa,

posuje  z listnato odejo,

pozimi škripljejo vsa tla,

ti sneg korak ustavi z vejo...

Pa sem pri meji. Iščem vozni red za Trbiž, pa ga ni. Avtobus  ravno pripelje in se ustavi na meji,  in to iz Kranjske Gore. Za tega bi pa lahko vedeli na biroju. Nadaljujem mimo trgovine in obeležja - SPET SVOBODNI-... 

Pri prvi gostilni se ustavim na kofe.  

Potem pa se začne... Paša za oči in balzam za dušo, rože. Povsod polno rož, ganki, okna, okrašeni vozički.

 Rateče so čudovite. Tudi vodnjak je nasproti gostilne, le parkirnih  je bolj malo. Tu vedno pustimo avto, če gremo na Tromejo. 

  Še oblački krasijo nebo. Korak me nese mimo cerkve sv. Duha.

  Oznak, ki vodijo naprej po cesti in obeležja NOB. 

Jablana je polna kot beganca za veliko noč..

Veliko je lepih hiš  v tem koncu in kranjske č'bele.

 Pot se konča pri glavni cesti. 

 Super,  le čez  moram in sem pri novem gostišču pred Zelenci. 

 Nekaj metrov nižje je oznaka za Kranjsko Goro. Če sem že tu, grem pa še v Zelence pogledat.  Vode je bolj malo, odseva gora ni. Tudi obiskovalcev ni veliko. Še v stolp se povzpnem pa ga kmalu zapustim. 

 Vrnem se nazaj do oznake za Kr. Goro in nadaljujem po kolesarski. Oznaka za Zelenci je prestavljena. 

 Kozolci, v nekaterih je še seno, to se le malokje še vidi.

 Klopca za utrujene..

  Table za Zelenci tu ni več. Mostiček, ki je vodil čez Savo je zaprt, vidim od daleč deske. 

 Pehta, in Kosobrin sta ob cesti, pa  zelena smučišča. Zgoraj pa Vitranc, Ciprnik, Visoka peč. Sedežnica vozi na Vitranc. 

  

Spomin na stare čase..

Pehta,

Podkoren, lepa vasica  na drugi strani. Oznake me vodijo tja, trasa pa kaže po kolesarski. Po njej tudi nadaljujem.

Kozici in Kosobrin..

Cerkev Marijinega Vnebovzetja,  v Kranjski Gori..

 Bližam se  koncu mojega potepanja. Prijetno mi je. Nisem si mislila, da mi bo uspelo prehoditi vseh 16 etap. Kljub vsem težavam, ki  so bile in me še vedno pestijo. Veliko lepega sem doživela na teh poteh. Lažje si predstavljam Primorsko in življenje visoko v hribih, nad Baško grapo. Vsaka etapa  mi je dala svoj pečat, nekaj lepega. Predstava v živo, mesta in naselja in življenje tam ob Soči. Bovec je  najbolj oblegan s turisti. Vasice so še posebno lepe. Dolge, samotne poti  vodijo do njih. Juliana trail mi bo ostala v lepem spominu, za vedno. Veliko km se je nabralo in veliko čudovitih trenutkov, ko sem le stala in občudovala. 

Po GPS sem prehodila na tej etapi  21.00 km in naredila okoli 280 m višincev. 

Štiri etape po Primorski se je  z menoj potepala tudi Marjana in tri po Gorenjski Blanka, ostale pa sem prehodila sama.

"Bravo Majda, uspelo mi je," čestitam sama sebi. Dober občutek!

Prehodi vsak dan isto pot,

nikoli ni povsem enaka.

In je, o, vem, njen čar v tem,

da te iz dneva v dan

drugačna čaka!

/Janez Medvešek - Ista pot/