Debeli vrh nad Lipanco..
Grem, napovedujejo slabo vreme. Baterije se od zadnjega potepanja še niso dobro napolnile in tudi volja je primerna temu. V domače konce se odpeljem. Na Pokljuki me že dolgo ni bilo. Pri Rupah začnem, ljudje že gobarijo.
Ej, danes nisem najbolj židane volje,
nimam moči in kri polje po žilah
počasi, počasi.
Veliko lepih pikčastih rožic je v spodnjem delu.
Pri prečkanju ceste jih ni več.
Lipanca, še ovinek in bom na planini.
Tišina, obiskovalcev še ni. Le vrhovi nad Blejsko kočo me prijazno vabijo. Kam naj grem? Na Debelo peč in Brda se mi ne ljubi, čeprav sta dvatisočaka. Na Mrežce grem, se odločim. Lahko tudi nadaljujem proti Lipanskemu vrhu in naprej. Smerokazov je vse polno, za vse vrste želja.
Vpišem se v knjigo in nadaljujem po moji poti. Lepa je Blejska koča na planini Lipanca.
Geogetska pot, oznaki za Mrežce in Viševnik sta pred menoj. Volja se vrača.
Pa me prešine, na Debeli vrh grem. Po tej strani ga še nisem obiskala. Okamenela ovčka je ob poti, vedno lepše se mi zdi.
Potka je čisto gorska, kamenje, manjše skale in dva odcepa za Mrežce sta ob njej. Luštna pot skoraj vodoravna. Gledam Debeli vrh, je še daleč.
Veliki Selišnik, Viševnik, M. in V. Draški, Tosc, Debeli vrh Vernar, Mišeljski konec, Triglav, obe koči, Kreda, Rž, Rjavina, Luknja peč, Dimniki, Macesnovec vse je občasno na ogled. Na ustih je že nasmešek in oči se iskrijo, to rabim. Hodim po poti in uživam ob pogledu na gore. Pogledujem nazaj, potka na Mrežce je dobro vidna, strmo se vzpenja. Pa sem na trati. Vidim stezico ob desnem robu, še tablo poiščem. Zlomljena sloni ob kamnu.
Ta pot je res slabo označena. Tretjič grem na Debeli vrh in vsakih po drugi potki. Pa se začne strmina. Vijuga sem in tja čez pobočje. Na čase je slabo vidna, potem jo zopet ujamem. Svitek kač, so se zapletle.
Zvončka se vso pot oglašata, ko se vzpenjam mimo vej. Proti vrhu moram. Vrh je obdan z rušjem in le ena vrata vodijo do možica. Tudi žig je na njem.
Pred tremi leti je bila z menoj tudi Blanka. Čudovit vrh, gore kraljujejo na vse konce.
Lepo mi je pri srcu, uživam. Sprehajam se po vrhovih, se spominjam dogodivščin. Le malo jih je, kjer ni stala moja noga. Čas hiti in razmere z leti postanejo bolj realne. Ni pomemben le vrh, vrniti se je treba tudi v dolino. Veliko je obnemoglih planincev, ki se znajdejo v težavah. Vse se lahko zgodi, tudi mlajšim.
Veter, ta z juga.
trosi na okna le kaplje deževne.
In v času minljivem tem ptica ne poje.
Vedno bolj sem zadovoljna, da sem se odločila za Debeli vrh. Pomalicam in se v mislih poslovim od mojih ljubih vrhov. Mogoče še kdaj, mogoče tudi ne, nikoli se ne ve. Spustim se navzdol po stezici. Z vrha je bolj vidna.
Strma steza in oznaka za Mrežce je ob poti.
Še pujsek drema, verjetno hišni. Ni mu hudega se vidi na njem in ne moti ga živžav.
Pogledam na telefon, pet km je v obe smeri na Debeli vrh in nazaj do koče. Oblački se podijo po nebu in zaljšajo vrhove nad planino Lipanca.
Spustim se do kolovoza in nadaljujem proti avtu. Še vedno gobarijo. Nekaj malih jurčkov mi pokaže prijetna gospa. Tudi ob cesti so avtomobili in ljudje s košarami. Meni je dovolj moj Debeli vrh in komaj čakam, da pripeljem domov.
Po GPS sem prehodila 10.00 km in naredila okoli 640 m višincev.
Lepo je bilo!
A, meni, ki vem, kam duši se hoče,
se rime pojo; za čas, ki še pride,
za čas, ki še bo.
/ Rada Polajnar - Minljivost/
Ni komentarjev:
Objavite komentar