Juliana trail, 12. etapa - Tolmin - Kobarid

 Juliana trail, 12. etapa - Tolmin - Kobarid...

Na življenja cesti

Sem ljudi srečával,

Z mano vsak po svoje

Tam se je zabaval.

  Dolgo je trajalo, da se  odločim za  nadaljevanje  poti. Najbolj me bega prevoz.  Saj po Primorski ni veliko povezav za vračanje domov.  Tudi ne vem kdaj bom lahko šla, glede na moje razmere. Natisnem si vse vozne rede čez Vršič in Predel, pa bo kar bo.  Marjana gre z mano,  dolgo zanimivo  potepanje v neznano. Z vlakom ob 6.05 z Jesenic, se odpeljeva do Mosta na Soči. Tam se presedeva na avtobus za Tolmin, ki že čaka za postajo.  Potem pa se začne najino potepanje.  Najprej si privoščiva kavo, za dober začetek dneva.

 Prijazna natakarica nama pokaže smer, navzdol. Pa zagledava par z  nahrbtniki in se  pomikava za njima.

  Pri smerokazih nadaljujeta levo, najina pot pa gre v desno. Smejiva se, začeli sva dobro.

Nekaj zelenja je ob cesti, v daljavi se kmalu pokaže Kobariški Stol. Smerokazov je dovolj, le videti ni nič posebnega.

Makadam, steza, asfalt se vrstijo. Postaja vedno bolj vroče in trava je požgana od sonca. Listnato drevje v gozdovih je rjavo, žalostno na pogled. Letos ne bo barvite jeseni in dreves v pisanih oblačilih. Konj na pašniku išče zelene bilke in avto kampi se vrstijo. Spodaj se sliši reka Soča, vidiva jo pa le na  skozi drevje.

 Razveselim se vsake hiše, vikenda, ki malo popestri najino potepanje. Včasih poiščeva hišne številke, da veva kje sploh sva. Zvončka se le poredko oglašata, mislim na vaju..

Eden me je hvalil,

Grajal me je drugi;

A poznej sem spôznal:

Nihče po zaslugi.

 Majhna cerkev je ob cesti in v daljavi se vidijo hiše.

 Selišče in  most čez  rečico Volarje, ki priteče izpod Krna in skriva na svoji poti veliko najlepših slovenskih slapov. Na škarpah ob cesti so pogoste oznake, za Juliana trail.

Nadaljujeva korak za korakom. Trasa na telefonu je speljana po cesti mimo ruševin. Potka pa je označena  malo stran in ruševine niso tako blizu.

 Kamno, lepe hiše so ob cesti in pot naju  vodi v senčni raj, gozdno potko. Včasih rečeva kakšno besedo z domačini, ki pa so zelo poredko zunaj hiš. 

 Na hribu se dviguje cerkev sv. Lovrenca.

 Cerkev je zadnji dom Simona Gregorčiča, slovenskega pesnika in poeta Soče. Pot se vije navzgor.

 Cerkev je na hribčku in lepi so razgledi na soško dolino od Kobarida do Tolmina. Tudi Kobariški Stol in Krn se sramežljivo kažeta v daljavi. Lepo je.

 Cerkev je odprta in malo pokukava v notranjost. 

Počasi se odpraviva naprej,  kmalu je cerkev že oddaljena.

Veliko majhnih znamenj je ob cesti. 

 Nadaljujeva po asfaltu in mimo kažipotov za Kobarid. Krn se  razkazuje, naju pa daje vročina. Teče povsod še z nosa kaplja. Narediva fotko in se smejiva. Vodeee, vroče.

 Pijače imava dovolj  le topla je. Bi pasalo nekaj mrzlega. Primorski kozolci so ob strani ceste in v daljavi vidiva Kobarid. 

 Še ovinek je pred mostom in tam se pokažejo kanjoni reke Soče. Plavajo v njem.

Vsak klanec vzame  še tisto malo energije, ki jo imava. Mene vleče na rit v senco, Marjana pa rine v klanec. Vroče vroče, lica žarijo, pijača ne pogasi vročine. Še malo in sva v mestu. Korak obstane, zadnji atomi moči so porabljeni.

 Poleg muzeja je info.  Kar dve Marjani hodita  z mano.

Prijazen uslužbenec nama razloži  in gre celo na cesto pokazat kje naj čakava avtobus, za Kranjsko Goro. Ni pa povedal, da pelje iz Kobarida le do Bovca in se je  treba presesti na drug avtobus. Verjetno je mislil, da to veva. Hvala vseeno za prijaznost.

Tákrat, kdor me je grajal,

Mi srcé je žalil,

Dvigal mi je dušo

On, ki me je hvalil.

Nasproti cerkve Device Marije  je prijeten  bar. In poleg avtobusna postaja.   Prileže se mrzel tonik in kofe. Paše, kar notri pade. Čakava pa čakava avtobus. Za Tolmin se pripelje najinega pa od nikoder. Končno pripelje, za Bovec seveda. Šofer mi razlaga, da pelje le iz Bovca čez Vršič. Vseeno se vsedeva, še dobro, da sva se. Je pa ustavil le na eni postaji, pa še to mu je pohodnica mahala. Tako, da iz Kobarida do Bovca  verjetno ni možnosti prekinitve Juliana trail in nadaljevati drugič. V Bovcu pa nama pred 10 timi minutami odpelje avtobus, za Kranjsko Goro. Pa čakava naslednjega ob pol sedmih. So   različni vozni redi. Očitno vsi vedo razen naju, saj se jih je nabralo za pol avtobusa. No ja, veva za naslednjič. Saj ni hudega, malo se sprehodiva in glavno je, da se peljeva. Šofer ustavlja na postajah, kampih in avtobus se vedno bolj  prazni. Na Vršiču ne vstopi nobeden in  peljemo se proti dolini. V Kranjski gori pa le prestopiva na avtobus, za Jesenice. Sva pa opazili, da šoferjem niso povšeči rdeče vozovnice upokojencev. Namesto, da bi bili veseli, saj imajo manj dela  in prostora je na teh avtobusih dovolj za vse.

. Po GPS sva prehodili  18.00 km in naredili okoli 270 m višincev. 

Dolga, vroča  je bila 12. etapa Juliana trail. Pa sva jo, to šteje!

Zdaj me nič ne dvigne,

Nič me več ne žali,

Rogam zdaj se graji,

Rogam zdaj se hvali.

/Simon Gregorčič- Na življenja cesti/