Jelenkamen - Majdag: Juliana trail - 14. etapa, od Bovca do Loga pod Mangartom

Juliana trail - 14. etapa, od Bovca do Loga pod Mangartom...

Sama sem. Včasih moram kam, da odklopim vse misli, le hodim in opazujem. In potem dobim zopet tisti občutek, da še zmorem.

Včasih je treba

poiskati

dolge, samotne,

ozke poti.

Jesenice še spijo, ko sem že na postaji.

Vlak stoji in 15 minut čez štiri odpelje proti Novi Gorici. Na Mostu na Soči izstopim in v čakalnici počakam na avtobus proti Tolminu. Vozni redi niso usklajeni in grem na tistega, ki prej pripelje. V Tolminu je avtobus za Bovec že na izvozu in čaka le mene. Opazujem cesto in pazim na rumene tablice, da vem kje nadaljevati.. Bovec, s kofetkom ne bo nič, odprejo šele ob 8.00.

Nikjer ni oznak za Juliana trail. Videla sem jih še pred prihodom v mesto in jih poiščem.

Še bife je tam odprt in kava paše. Klepetava z domačinom, strinja se, da je Bovec slabo označen in tudi na začetku poti iz mesta oznake zavajajo pohodnike. V tem koncu je doma in skupaj nadaljujeva pot. Oznake so višje, treba pa je mimo korita, hvala.

Hodim po travniku, čuden možic me gleda z vrta.

Opazujem vrh Krnice in Svinjak ali Svitnjak in vedno bolj postaja črno.

Ulije se dež in stopim pod drevje, še treska in grmi. Pa se malo prezračita dežna jakna in dežnik. Ni hudega, kmalu ju pospravim nazaj v nahrbtnik. Rumenčki me usmerjajo po glavni cesti. Trasa na telefonu pa je bolj desno.

Hodim po cesti in ob poti je oznaka za cerkvico sv. Lenarta. Grem še do nje. Majhna, med drevjem skrita cerkvica in odprta je. V njej moli mlada ženska in zraven posluša Ave Marijo. Ne motim dolgo, le fotko naredim.

Pod cerkvico je studenček in malo višje oznaka za zgodovinsko pot. Lahko bi šla po njej, ravno tam pride na cesto, kjer se čez zaprto travnato dvorišče nadaljuje pot, Juliana trail. Pa ne vem tega in se spustim nazaj na cesto in iščem oznake na desno, ni jih. Nadaljujem ob robu cestišča.

Oznake kažejo mimo zaprte ograje, tik ob hiši. Malo poklepetam z domačinko. Pove mi, da grem lahko čez travnik in da so nekaj oznak odstranili. Zaradi množice kolesarjev, ki vse uničijo. Svetuje mi, da je potka skozi gozd pred mostom lepša, od tiste za mostom. Verjetno vodi ob rečni strugi reke Koritnice. Upoštevam nasvet in jo pred mostom uberem levo. Potka je ves čas pestra in kmalu sem pred mostičkom in na drugi strani so oznake za nadaljevanje poti.

Gledam korita reke Koritnice med globokimi skalami, voda ujeta v tolmune je čudovite barve. Še malo grem nazaj ob reki, potem nadaljujem po moji poti. Ozka korita in voda, krasna pot.

Nadaljujem čez mostiček in pridem do rova, gradbišče.

Notri migetajo lučke in sliši se ropotanje, urejajo predor do trdnjave Kluže. Malo pokukam v notranjost, lepa bo potka skozi rov. Kmalu se obrnem nazaj, na delovišču sem in še čelade nimam. Čemeren obraz me gleda skozi okno.

Potem pa se začnejo štenge. Visoke korake moram delati in veliko jih je.

Še FB znanko srečam, ona bolj trpi dol, jaz pa gor. Proti vrhu so še kovinske in pred menoj je trdnjava, Kluže.

Še Muzej grem pogledat. Zgornje nadstropje mi je bolj zanimivo, 1.svetovna vojna.

Nadaljujem čez cesto proti votlini. Poleg nje vodi pot in skozi tunel. Luči gorijo..

Takrat ti na tisoč vprašanj,

ki so vedno s teboj,

kar tako brez razloga

in morda po pomoti

privre na plan

mnogo novih spoznanj.

Pot v nadaljevanju je pestra in vsega je po malo.. Poteka skozi gozd, se polagoma vzpenja.

Bavški Grintavec, Svinjak...

Spodaj vidim most, mlad par se spusti do njega. Pa se vrneta in me kmalu prehitita. Isto pot ubirata.

Gozdni škratje strašijo in jeklenica za varno nadaljevanje je ob ob strmini.

Oznake kažejo le navzgor. Veliki slap Nemčlja in korita Možnice.

Na robu gozda sta mladi par in spodaj pri tolmuni sedi še en par. Slap mora biti čudovit, ko je bolj vodnat. Preliva se skozi izdolbene skale in se zliva v tolmun.

Vrnem se v gozd in oznake so zopet navzgor. Naredim si kratko pavzo, dovolj imam vzpenjanja. Potem pa se potka malo izravna in tam počiva mlada družina. Malo poklepetamo in spustim se mimo slončka do potoka Nemčlja.

Ogledam si korita in nadaljujem preko doline Možnice do glavne ceste in po njej proti Logu.

V daljavi se kaže Mangart. Prečim podor in po stari cesti nadaljujem proti Logu.

Mislim nate Natalija moja, štiri mesece te že ni, pogrešam te. Pa tudi tebe bučka, kako lepo je bilo hoditi s tabo. Zvončka se le malo oglašata.

Tabla za Log pod Mangartom je ob cesti, vesela sem je.

Poiščem avtobusno postajo in ne traja dolgo pa se vlije z neba.

Dež, sedim na klopci pred eno hišo, zaščitim se proti dežju in ga opazujem. Tega še nisem videla, kako ga nese s streh. Na eno, pa zopet na drugo stran ga obrača veter in se zliva na tla kot iz škafa, zanimivo. Čakam na avtobus, peljala se bom v smeri Bovec ali Kranjska gora, kdor prvi pripelje. Vidim na obe strani ceste. Že od daleč ga opazim in hitim čez cesto. Proti Ljubljani pelje, super. Po ovinkasti cesti, čisto spodaj so rumene oznake in na vrhu, ko se teren že rahlo spušča. Naslednja etapa bo huda. Peljemo se v Trbiž na avtobusno in na železniško postajo. Do Rateč ne velja rdeča vozovnica, pa ni važno, glavno je, da se peljem. Ob petih sem že doma na kofetu. Je pa v Logu še ena postaja izvem kasneje, je bližje začetku 15. etape.

Po GPS ih sem prehodila 14.00 km in naredila okoli 500 m višincev.