Planina Obranca

Planina Obranca nad Poljanami

V srcu, če je ta pravo,

je zmeraj prostora

za tisoč imenitnih stvari,

ki jih ljubiti mora

vse, kar živi.

(Srce)

Že pet let me ni bilo na planini, med tem časom se je marsikaj zgodilo. Več žalostnih kot prijetnih spominov. Pred šesto zjutraj se odpravim. Parkiram na vrhu poljanskega klanca, nasproti oznake za Pohodniško pot.

Presenetijo me ogromni možici, ki se kar vrstijo.

Nekaj razgledov je le bolj meglenih, Koroška Bela.

Tudi nova pot je označena z možici, z glavne ceste so smerokazi. Med hišami je speljana pot.

Kmalu sem pri edinem malo višjem stopu čez skale.

Vrše in Poljane..

Strmo je še vedno, še bolj pokonci se mi zdi.. Oznaka za Poljansko Babo je ob potki. Še tja grem pogledat. Nova klopca in info tabla, pa vpisna knjiga s štetjem obiskov posameznikov.

Sonček ji dela družbo. Še vedno žalostno sedi, z glavo obrnjeno proti dolini in čaka princa, ki jo bo odrešil kamnitega srca. Pripovedka pravi, da je uživala v nesreči kmeta, ki bi mu lahko pomagala.

Lepe so te stare zgodbe, ki so jih ljudje tolmačili po svoje. Vse je megleno, še Sava Dolinka je spremenila barvo.

Oznak ob poti je veliko in do Obrance se ne moreš izgubiti. Spomini so z mano in mislim na vaju, lubici moji. Zvončka se pogosto oglašata in ptički žvrgolijo. Je pa vroče, da mi še z las kaplja za vrat. Odprem majhno leso in pred mano je planinski raj, Maroltove planine s Podhoma. Stojim in občudujem čudovito naravo.

Planina obkrožena z drevesi, veliko je ogromnih lip. Z rožicami za čajčke ne bo nič, jih je vročina pregnala. Je tudi brez njih lepo. Nadaljujem na drugi konec, kjer so na grebenu lepi razgledi. Mimo spomenika NOB me vodi pot.

Zaženem se v breg, pod smreko je nova klopca. Pastirska koča s temno zeleno streho je na drugem kocu planine.

Ljubi trave, tiste mehke,

ki šumijo na ravnini,

tiho, mehko kakor v srcu

polpozabljeni spomini.

(Ljubezenska uspavanka)

Gledam za rožicami, nič ne bo. Le nekaj dobre misli cveti okoli kopriv. Vsedem se na klopco in opazujem gore. Debela peč se vidi z vseh koncev. O, tudi Očak in sosednji vrhovi so na ogled. Le svetloba je slaba. Tudi Blejsko jezero in vasice proti Krnici so kot na dlani.

Poiščem hišo sestre Milene v zadnji vrsti in jo pokličem. Pa me ne vidi, čeprav ji maham z rokama. Sva si pa vzeli čas za klepetanje, tudi to je lepo.

Počasi se odpravim nazaj, še kočo grem pogledat z novo kritino. Lepo se ujema z zeleno okolico.

Koča je vsa v zelenju, že od daleč je čudovita. Krava in jelenček me opazujeta. Le malo veliko rogovje ima teliček, mi gre na smeh..

Kratek klepet z oskrbnikoma, prijazna sta. Le nekaj krav in konj paseta. Uživata v krasni pastirski koči, Joži in Zdravko. Še fotko naredim, z dovoljenjem.

Veliko smerokazov je za kočo; Snežno jamo, Planski vrh, Meteorit, Kočna in še kaj.. Ni se mi dalo čez ograjo in sonce je bleščalo..

Odpravim se malo nazaj po planini

in se spustim po zelo strmi cesti, krožno bom naredila.

Na drugem koncu Poljan pridem do hiš. Uberem jo čez travnik, trave ni le rman zopet cveti.

Potem pa po cesti do drugega konca Poljan. Sva enkrat to krožno že ubirale z mojo bučko, se je kar vleklo. Veliko avtomobilov vozi po cesti, večinoma tujci. V Spodnjih Gorjah je cesta še vedno zaprta, pa kar vozijo. Jesenice fakultetno mesto, grem mimo table..

Hiše so lepe, krasno naselje so postale Poljane ali Kočna. Včasih so smeli graditi le lesene hiše, tudi na zunaj so izgledale tako. Črna smreka piše pri tej lepi hiši.