Jelenkamen - Majdag: Juliana trail - 13. etapa, od Kobarida do Bovca

Juliana trail - 13. etapa, od Kobarida do Bovca

Nekje tam globoko v duši skrivnostni,

je prostor, en majhen prostorček za lepe stvari.

Etapa je dolga in me kar malo skrbi, če se bo izšlo z mojimi težavami. Ob 4.15 sedeva z Marjano na vlak. Na Mostu na Soči malo počakava in ob 6.05 odpelje avtobus do Tolmina.

Tam samo prestopiva na avtobus za Kobarid. Kmalu sva pred cerkvijo sv. Device Marije.

Za jutranjo kavo sva malo prezgodnji. Pa nama prijazen lastnik bifeja ob cesti kmalu postreže. Le rogljički še niso pečeni, dišijo. In najino potepanje se začne.

Ne gre vanj veliko, le tisto najlepše,

tam sanje živijo, skrivnosti tam tlijo,

tamkaj je radost za žalostne dni.

Vklopim oba GPS, na telefonu z začrtano traso in malega, ki beleži km in višince. Spustiva se v smeri prejšnjega vzpona. Mimo muzeja, bila sem že v njem.

Slikam kanjon in nadaljujeva mimo številnih smerokazov in obeležja ruskega partizana, proti Bovcu.

Spodaj vidiva in slišiva Sočo, ujeto med strma pobočja Polovnika in Stola.

Stezice se spuščajo in dvigajo.

Ne gre po začrtani telefonski trasi. Le na zadnjem delu peš poti proti Bovcu, ki nima niti pravih oznak, se ujameta sledi Juliana trail na telefonu in dejanska pot.

Spuščava se po smerokazih in oznakah k Soči. Hodiva po pravih gorskih potkah in se zopet dvigava. Čudovita pot. Tolmunčki ujeti med skalovje, slapovi, brzice, ki se penijo in hitijo mimo skal. Čudovito!

Hodiva ob rečni strugi in uživava v lepoti Soče, ki se vije daleč v daljavo in se pri a della CoIsolna, kjer se nahaja naravni rezervat, izlije v morje.

Že nekaj ur se potepava, pa sva prehodili le dobrih 6.00 km.

Cesta pod vrhom hriba.

Kopalci, kajakaši, rafting, vse se dogaja na Soči.

In v ta prostorček, zame svet, kot oltar,

sem modrine zelene SOČE si spravil,

tolmune, slapove in bele sipine,

meglice nad vodo in skalne brežine...

Pa kaj bi vam pravil!

Pred nama je most in na drugi strani oznaka za Log Čezsoški.

Ko zapustiva skalne brežine Soče nadaljujeva po samotni pokrajini.

Prepustiš se mislim in obujaš spomine. Z mano sta lubici moji, zvončka se le poredko oglašata.

Oblački na nebu rišejo čudovite risbe in gore, teh je vedno več na ogled. Tudi kozice srečava.

Pogledava na hišno številko, da se ve kje sva.

Gora ne poznam dobro, le Svinjak izstopa.

Hodiva po asfaltu. Proti hotelu Boka je zaprt most in nadaljujeva po cesti. Kmalu so smerokazi peš poti proti Bovcu, le oznak za Juliano trail nimajo. Za čuda, le ta del poti se ujema s traso na telefonu. Ostrnica, ena sama.

Hodiva, hodiva in pred nama se pokaže kamp in bife. Mrzel tonik in kofe pašeta, svoje pijače imava še dovolj. Malo posediva, do Bovca ni več daleč.

Potem nadaljujeva, živ žav je spodaj..

V spomin in opomin.

S stranske ceste naju oznake vodijo ob glavni cesti do središča Bovca.

Te k sebi povleče, med slape šumeče,

v tolmune prosojne, zelene in modre.

Se čas tam ustavi, kot v rajski naravi,

v spomin se ti vrine in ne izgine

in prav je tako!

Pri krožišču se spustiva navzdol in sva pri hišah. Še ni Bovec. Malo se loviva, hodiva po oznakah, pa je pot zaprta. Ubereva drugo, ki običajno pripelje do prejšnje.

Bovec, iščeva avtobusno postajo. Je kar malo stran in brez pomoči domačinov bi še malo iskali.

Zagledava jo že z vrha, park je zraven. Sedeva blizu postaje, jem sladoled, Marjano pa še muči žeja. Ne morem v bifeju malicati, pa grem v park.

In kmalu bi po lastni trapariji zamudili najin avtobus, se zgodi. Lepa je pot ob Soči. Žuborenje vode in skale ti odnesejo misli v preteklost. Prihodnost, ne veš kaj bo prinesel jutrišnji dan.