Juliana trail, 15. etapa, od Loga pod Mangartom do Trbiža

Juliana trail, 15. etapa, od Loga pod Mangartom do Trbiža..

Čas hitro beži in z njim vse lepote, ki jih bomo zamudili. Se večkrat opomnim, ko se mi zjutraj ne da.. Navadila sem se na zgodnji jutranji vlak in potepanje po Primorski.

Do mene se pride lepo in počasi,

po strmi ovinkasti poti.

Marjana gre z mano, na 15. etapo Juliana trail. S prevozom bo kar bo, jo že doma opozorim. Prevozniki imajo vse rezervirano. Končno mi uspe dobiti taksi, da me iz Bovca pelje do Loga pod Mangartom. Uslužbenka na TIC Bovec je zelo prijazna in mi pomaga kar lahko. Nekaj mi pravi, da ne bo šlo vse gladko. Glede na zadnje potepanje, ko je bil avtobus za Bovec že na izvozu. In to se zgodi. Avtobus z Mosta na Soči pripelje v Tolmin, za Bovec pa nama pred nosom odpelje. Naslednji pelje šele malo pred enajsto, prepozno za najino pot. Sprašujem domačina, če koga pozna, ki bi naju peljal. Pa ve toliko kot jaz. Ne kaže drugega kot da pokličem moj taksi. Gospod Danilo je končno le privolil, da naju pride iskat. Preložil je drugo pot, hvala. Medtem se odpre bife in jutranji kofetkarji so že na svojih mestih.

Še kavo popijeva in najin taksi pripelje. Prijazen je gospod Danilo, ima vse rezervirano že za 14 dni naprej. Razume najini potepinski duši, prepotoval je že veliko po svetu in prevozi v tem koncu so res obupni. Izstopiva v Spodnjem Logu pod Mangartom. Glede na prevožene km sva dobili upokojenski popust, se hecam. Zaželi nama srečno pot in odpelje nazaj. Log pod Mangartom in najino potepanje v neznano se začne.

Če spotoma kdo ti kaj kvasi,

kje vse da me vidi

in kje da posedam,

naj to te ne moti;

vsakdo zabrede.

Vklopim oba GPS in že sva pri moji klopci, kjer sem zadnjič nehala in čakala v dežju.

Lepa je vas Log pod Mangartom, Mangart in Jalovec jo krasita v daljavi

Kažipot, preko dvorišča naju vodi.

Po zapiskih sodeč je slovenski del dobro označen. Stezice so prijetne, mehke in tudi gruščaste.

Ponekod zelo ozke in zajle so v pomoč.

Gledava v grapo pod nama, nadaljujeva v smeri Predel.

Pri oznaki za Predel je v isto smer obrnjena tudi oznaka za slap Zaročenca.

Spregledava pa oznako na kamnu. Le pol metra višje v levo, je slabo vidna pot za nadaljevanje proti Predelu. Ubirava korake in se spuščava po prijetni stezici in jamrava koliko vzpona bo potrebno za nazaj. Tolaživa se, mogoče bo pa od slapa pot navzgor. Nič od potke. Še slapova sta žalostna, ker se ne moreta pokazati v svoji lepoti, kot se za romantična Zaročenca spodobi. Tudi nekaj solz priteče po mokrih skalah nad globoko grapo.

Iščeva pot navzgor, pa je ni. Vračava se nazaj do smerokaza. Tam malo bolje pogledam naokoli in opazim oznako in slabo vidno pot le malo višje.

Pa sva zopet na utečeni poti. Nad nama se slišijo avtomobili.

Čez lep travnik naju vodi pot, mimo brinja in možic je pod cesto. Edini možic na pravem mestu je zapisal nekdo, ki je že prehodil to pot.

A, na dnu spolzkega blata,

v srčiki pajkove mreže,

v svetu največje bede,

čaka me vrtnica zlata.

da se izvlečem.

Zvončka se prijetno oglašata, mislim na vaju.. Na desno je videti pot, pa greva najprej v levo, trop ovac se stiska v senci. Prehoda pod mostom ali ob njem tam ni.

Ovce iščejo vodo. Korito je prazno in trop se spusti po travniku.

Midve pa nadaljujeva tik ob mostu. Malo peščeno in kamnito, pa se da.

Čudna lesena ograja, verjetno ni mišljen tam prehod na cesto. So pa na njej rdeče pike in druge možnosti ne vidiva, da prideva čez most. Kmalu zatem opaziva pod cesto zaraščeno potko. Po njej že dolgo ni hodil nihče in nadaljujeva ob robu cestišča.

Vse do Predela nabijava asfalt, niti ni tako hudo. Hude vročine ni in vetrič rahlo pihlja.

Levček že dolgo spi.

Predel, zgoraj pri trdnjavi so sprehajalci. Meni se ne ljubi gor, smo že enkrat bili pred leti in pred nama je še dolga pot.

Pod cesto vidiva potko in smerokaz zgoraj. Je kar je, iz te strani bi že našli to pot.

Ko urejajo cestišča in mostove se vse zmeša. Vsak ubira korake malo po svoje, saj tudi posneta trasa na telefonu ne sledi oznakam ob poti. Mangartsko sedlo in Mangart, trdnjava, Jalovec, so dolgo na ogled.

Zopet oznaka in rožice na prelazu.

Iščeva prehod, ograja je prekinjena oznak pa ni. Je pa kolovoz, v desno si hitro v dolini je nekdo zapisal in res sva kmalu pri Rabeljskem jezeru.

In sva zopet na cesti in skozi predor.

Rabeljske špice so že na ogled in Kraljeva špica se bohoti nad rudarskim mestom Rabelj. Vsedeva se na klopco ob cesti in malicava. Kratek oddih in pred nama je zopet asfalt. Enkrat bo tudi te ceste konec.

Ravnina je huda, navzdol gre hitreje. Spodaj vidiva hišo in se spustiva do nje. Mala HE in klopce za piknik. Prehoda čez vodo ni, nazaj v strmino pa je že muka. Sonce pripeka in komaj čakava cesto. Potem nadaljujeva le po njej.

Zato pridi k meni lepo in počasi;

potrkaj na moja vrata!

Morda tisti hip že oprezam,

kam vodi me vrvica zlata.

Da se razpredem.

Stare hiše, so pa. Kmalu je odcep za Slovenijo.

Nadaljujeva kar naravnost, za Trbiž. Kmalu ugotoviva, da sva na začetku Trbiža.

Včasih kar pogosto obiskanega, za švercanje kavbojk in kofeta. Čudiva se, večina lokalov je zaprtih, pavzo imajo okoli 16.00 ure. Da je zaključek enak začetku poskrbi še avtobus za Ljubljano, ki nama odpelje za par minut. Maham mu naj ustavi, pa pelje svojo pot. Najdeva odprt lokal in si naročiva kavo in mrzel tonik. Dobra je kava in tonik paše. Poiščeva avtobusno postajo na koncu Trbiža.