Jeseniška planina

Jeseniška planina vsa v zelenju...

Majhna, čisto majhna pesem je šla

o prvem mraku

po ozki stezici

in se izgubila v polju zelenem.

Kdo ve, diši zdaj po trobenticah,

ali po maku,

diši po plavici,

ali po vsem izgubljenem?

(Vprašanje - T. Pavček)

Že dolgo v mislih in pogovorih, a se dnevi obračajo po svoje. Končno grem z njima, z Blanko in Marjano na Jeseniško planino. Naprej ne grem, nisem najboljše volje. Začnemo v Planini pod Golico.

Spustimo se po klancu mimo cerkve sv. Križa in potem čez most do oznak za Rožco. Graben, tokrat je le malo vode in kmalu nas odcep popelje med visoko travo.

Je pa začetek v gozdu malo višje od prejšnjega. Je dobro označen in se ni bati, da ga zgrešiš. Saj oči kar same iščejo oznake, če nekam grem. Nekaj malih lisičk je ob poti, pa jih pustimo v gozdu. Prehod čez cesto in v strmino. Sonce riše sence in jutranji hlad se umika toplim žarkom.

Pred ograjo srečamo gobarja. Nekaj lisičk ima v košari, tudi jurčke je že našel. Nadaljuje proti lovski koči. Sem enkrat že šla tam mimo, z Jekljevega sedla. Me pa se spustimo navzdol. Del poti je vse leto blaten in iščemo prehode, vsaka po svoje. Še čez vodo in smo na cesti, ki vodi s Plavškega Rovta. Nadaljujemo proti planini.

V daljavi so medlo na ogled Julijci, le najvišji med njimi. Tudi Debela peč je na ogled. Za kratek čas si naredimo počitek v lepi naravi, saj se nam ne mudi.

Potem nadaljujemo, na spodnji planini še ni živine, je pa bikec nekje na paši. Mimo skale in ovinka

in pokaže se streha pastirske koče na Jeseniški planini. Blanka gre prvič, rada gre z nama. Oči se ji svetijo, uživa. Na lepem kraju stoji pastirska koča.

Marjana ji nekaj dopoveduje, pa ne slišim pogovora.

Čudovita je narava, zelenje, povsod kamor ti seže pogled. Koča sameva, sliši se glasba. Živina se pase po pobočju. Klopce nas čakajo, vsaka lahko izbere svojo.

Spomin na " šporgete" včasih.

Malicamo in klepetamo, prijetno toplo je. Vem, da bi šle še naprej, pa je meni dovolj.

Počasi se odpravimo nazaj.

Volnatoglavi osat že zeleni, jesenska roža.

Malo jima podaljšam pot in gremo po cesti proti Plavškem Rovtu. Zapornica je, ki pa se lahko odpre.

Še malo Julijcev je na ogled, potem na ovinku zavijemo levo.

Zvončka se bolj malo oglašata, v mislih sem z vama lubici moji. Nekaj se postavlja pokonci cesta, slišim pripombe spredaj. Nič ne škodi kakšen meter več. Lepo negovan gozd je pod nami.