Prednje Robičje nad Vršičem

Prednje Robičje, čudovit razglednik nad Vršičem.

Sama grem, da odklopim realnost in se veselim danih trenutkov.

Lepa misel na vrhu gore.

Parkirišče je še prazno, tudi pobiralca denarja ni. Krasen dan se obeta.

Velikokrat sem se vzpenjala po tej poti in vedno mi je lepo. Občudujem gore na vse strani, rožice ob poti in se polagoma bližam prevalu Vratca. Pogled za dušo, Julijci.

Korčki po domače,

Erjavčeva koča,

Kanjavec, M. in V. Špičje, Plaski Vogel, Velika Tičarica spredaj, gledam zemljevid.

Stanbergov klinček,

Ivanjščica,

Prisank in Vrh Vršiča.

Pl. homulica in moj greben.

Črvinka, zvončica..

Za menoj so že pohodniki, preval Vratca.

Vsi so namenjeni po zgornji poti. Verjetno po Hanzovi na Mojstrovko, pred začetkom je še nekaj snega.

Moja pot pa je v drugo smer, na Prednje Robičje. Dva vstopa sta pred mano. Levi je okrašen s cvetjem in prijazno vabi. Desni je zastrt z zeleno zaveso ruševja in mi šepeta" jaz sem pravi." A meni je to že poznano. Sva prvič pred leti ubirale potko skozi levi vhod, z mojo Iro. In se potem matrali po šodru ob skalah. Spodaj ni bilo več poti le prijetna trava za počitek.

Dlakavi sleč...

Oblački krasijo nebo..

So dnevi, so leta in so pomladi,

ko se imamo preprosto radi.

So trenutki,

ko je treba na novo začeti

in so ljudje,

ki jih je treba preprosto objeti.

Stopim skozi ruševje desno, nekaj časa je potka peščena, tudi malo prstena. Potem pa se začne.... Prava gorska pot, skrita očem in razgledi danim le tistim, ki jo obiščejo. Stezica in potem poteg na skale in visoki stopi v pomoč je ruševje. Je bolj zanimiva kot na Kumlehovo glavo. Ni za majhne tačke. Moji bučki sem morala veliko pomagati in jo dvigovati. Sedaj pa le zvonček cinglja in od hčerke mali kraguljček. Pa se skupaj potepamo. Takle mamo na tem grebenu in ni hudega.

Mangart se že vidi, pa Rateške Ponce in Slemenova Špica spredaj.

Ustavljam se, prebuja se tisti prijetni občutek uživanja. Srce in duša se umirita, neskončnost daljav in spokojnost se čutita v zraku. Pogledujem proti Mojstrovki, nikogar ne vidim v stenah.

Opazujem stezice na vse konce. Povzpnem se na skalnati greben in se po njem vzpenjam dokler je. Potem zopet nadaljujem po potki. Pogled navzdol,

Mangart, Vevnica, Strug, Zadnja Ponca, Srednja Ponca, Visoka Ponca, Mala Ponca, lep greben za tiste, ki ga zmorejo.

Soncee,

tudi Mavrinc se vidi

in moj greben.

Greben, ki si ga spodaj ne predstavljaš. Gorska, pestra, drugačna pot kot na Slemenovo Špico. Pa tudi ta je lepa, še posebej zgornja. Križ se že vidi na vrhu grebena.

Škoda, da ni daljši greben. Nadaljujem, včasih je treba malo pogledati tudi stezico. Izgubiti se ne moreš. Tudi skozi ruševje te zapelje pa ni prehoda in se vrneš nazaj. To se dogaja le prvič, potem že veš kam je treba usmeriti korak.

Ta svet je lep, če nekomu nekaj daš.

Ta svet je lep, če nekoga rad imaš,

če stisneš roko komu, ki ga kaj boli.

Ta svet je lep,

če si človek do ljudi.

/ Tone Pavček/

Vrh, naravni križ je bolj pokončne oblike in na njem lepa misel.

Včasih je bil plesoči tekač, pa ga je veter polomil.

Tudi tako označen vrh je lep. Na 1941 metrih se greben konča. Krasni razgledi in potka s pridihom visokogorja. Pri možicu malo naprej si naredim počitek.

Zadnje Robičje izgleda nedosegljivo.

Visoka peč, Ciprnik, Vitranc, zadaj Dobrač.

Ne vem kam naj obračam glavo, povsod je lepo. Ni mraza, ni mi vroče, še veter me ne preganja. Vsi so v mislih z menoj, uživam za vse. Vpišem se v knjigo in se poslovim od mogočnih vrhov okoli mene. Na Šitni Glavi so ljudje in M. Mojstrovka je krasna.

Prelaz Vršič se polni z avtomobili, vse imam pod kontrolo.

Pozdrav v slovo.

Tudi pohodnikov po stezicah je vedno več. Čudovit razglednik in malo obiskan. V knjigi je vpisanih več tujcev kot Slovencev. Počasi se spuščam navzdol, se ustavljam in kmalu sem na Vratcih.

Pohodnik s Štajerske me začudeno gleda, ko se prikažem z ruševja. Pri sestopu usmerjam še eno planinko, naj gre raje po moji poti kot na Špico. Ne vem pa, če je šla.