sobota, 14. marec 2020

Tromeja nad Ratečami

 Na hitro se zmeniva z našo Marjano, 


da bo Tromeja najina pot.


 Peljeva se do Rateč in nadaljujeva mimo hiš.


Pri zadnji občudujeva  mucice. Vse so enake črno bele. Ubereva jo čez travnik, obideva poledenele trave. Kmalu sva na poti, ki vodi do gozdne ceste. Natakneva si  male dereze, za bolj varen korak. 
Šlo bi tudi brez njih.  Cesta je večji del zasnežena. 
Pri Senožetih se gore komaj vidijo.



 Upava, da bo svetloba  višje boljša za fotografiranje. Table za dom že dolgo ni več. Pa je bilo lepo tam.   Kot običajno greva po strmi.


Cesta je  zasnežena in tudi skozi gozd je sneg.


 Opaziva oštevilčene ovinke, tam kjer so drevesa. Malo pred izstopom na cesto je zadnja 31, piše na deblu. Ko sva se vzpenjali sva to opazili šele pri 17 oznaki. Nič čudnega, če gledaš le pod noge. Vmes opazujeva gore.



Včasih se še Triglav vidi...

Malo bolj  so vidne. 


 Klopca in proti koncu še ena. 





 Številka za zadnji ovinek in streha koče se že vidi.



 Še malo in sva tam. Marjana že brzi proti  vrhu, jaz pa fotkam gore. 




Se hitro lahko ovijejo v megleno tančico.  Počasi nadaljujem proti vrhu. Lepo je!



 Smučišče je prazno. Dobrač je blizu, dolg greben in spodaj Ziljska dolina. 


Marjana gre že nazaj do koče. Meni se ne mudi, moram še malo poslikati.




Vedno je prijetno potepanje na Tromejo. Če pristopiš mimo Marije Snežne začneš v Italiji, nadaljuješ skozi Avtrijo in zaključiš v Sloveniji. Mogoče mi to kdaj tudi uspe? Z Iro nama je zmanjkalo moči.




Za kočo me gleda kosmata bučka, Ben.


 Spomini na mojo Iro in najino zadnjo pot na Tromejo. Že vso pot mislim nanjo. Potresem malo zvonček, da zacinglja. So se nabrali pri koči. Štirje mladi in Ben. Se je smukal okoli naju, pa mu nisva upali dati najine malice. Razidejo se in  ostaneva sami. 

Dva se kmalu  vrneta in imava fotko za spomin.
 Za nama pa gore, še Viš in Montaž sta na ogled.


Vpisna knjiga je polna in počasi se odpraviva proti dolini. 


 Nekaj ovinkov se  spustiva kar navzdol. Potem pa nadaljujeva po potki skozi gmajno. Po snegu se z derezami prijetno sestopa.. Dokaj hitro sva pri cesti. Še ena oznaka je, št 31.


Hodiva, klepetava, opazujeva gore v medli svetlobi. Še zadnji pogled na Mangart.



 Pa sva pri hiši z mucki. Tokrat naju glasno pozdravlja majhen kuža.
 Po GPS sva prehodili 8,00 km, hodili s postankom 4.20 ure in naredili okoli 643 m višincev.


 Lepo je bilo,  v zadovoljstvo obeh.

Ti moreš sonce razstopiti
snežnikov led in zime sneg,
ti moreš spet ozeleneti
gorovja les in goli breg.

Ne moreš, sonce, pa ogreti
nikakor mrzlega srca.
In solze, ki v očeh se sveti,
sušiti žarek tvoj ne zna.

/Josip Murn-Ti moreš, sonce/

2 komentarja: