Na Smolnik in Ajdno imam namen.
Zaradi trenutne situacije, ki nas napada, grem sama. Ne razmišljam na poti o tem.
Sonce je pozlatilo poljane. Julijci belijo v daljavi.
Sneg na Stolu in grebenu že dobro pobira.
Nova cesta je speljana v Završnici. Proti Valvasorju se začne na izhodu parkirišča.
Valvasorjev dom je zaprt.
Vsa bo ograjena, verjetno z el. pastirjem.
Hodim po potki, opazujem posamezne telohe, ki se že poslavljajo.
Resje cveti in razveseljuje mimoidoče.
Na križišču potk, nadaljujem po strmi, proti Smolniku.
Za menoj slišim glasno govorjenje. Malo pred vrhom spustim naprej dve mladenki.
Občudujem Stol in greben, ter Završnico spodaj.
Kako lepo je, mi prihaja na misel.
Vse nam je samoumevno, ne zavedamo se kako hitro je vse minljivo.
Smolnik, 1075 metrov visok vrh v Karavankah. Poslikam klopco in
se spustim navzdol. Na cesti nadaljujem proti Ajdni.
Kot majhni sončki žarijo posamezni cvetovi lapuha ob robu.
Še malo in sem pri klopci in oznakah za Ajdno.
Slišim "živjo". Pogledam naokoli, iz smeri K. Bele prihaja mlado dekle. Dam ji prednost, naj gre prva po skalah. Čakam spodaj in se premaknem do votline. Pospravi palice, stoji na prečki.
Potem se premisli in obrne. Povem ji za spodnjo pot. Hitro sem v skalah, uživam.
Danes še bolj, počasi se pomikam proti vrhu.
Še z Iro sva zmogli to pot, sedaj pa le zvonček cinglja.
Malo pred koncem je izpuljen klin.
Tudi brez njega je vršnji greben blizu.
Stol in greben, vse do konca je na ogled. Nekaj je na grebenu pa ne razločim doma,
čeprav povečam sliko.
Ajdna, 1046 metrov šteje v višino, malo manj od smolnatega soseda.
Poslikam naše lepe gore: Julijce, Karavanke in vasice v dolini. Jesenice, stisnjene med hribovje in zeleno Savo, ki hiti svojo pot.
Dobrča in GBP, se vedno bolj zagrinjata v dopoldansko svetlobo.
Vse označeno, klik na sliko bo večja.
Vpišem se v knjigo, mladenka medtem pride na goro. Nočem je motiti in se umaknem. Naj uživa v razgledih, saj je prvič na Ajdni. Sestopim do cerkvice in se ustavim pri naših prednikih. Pogovarjam se na glas, pa nobenega odgovora. Na info tablah so napisani.
Zunaj, v družbi sončka pomalicam. Dekle se že vrača z vrha.
Malo postojim še na razgledni točki.
Malo postojim še na razgledni točki.
Potem pa po stezici nazaj do klopce. Do ceste se dobro prediham.
In proti potki za Valvasor. Tam se družina ravno odpravlja proti domu, ta je zaprt.
Mene pa nese korak navzdol, po skalnati potki.
Na križišču jo uberem po strmi, kabelski v dolino.
Do nove ceste nikogar ne srečam. Kmalu sem pri avtu.
Po GPS sem prehodila 9.00 km, hodila s postankom 4.25 ure in naredila okoli 650 m višincev..
Lepo mi je bilo danes.
Nehote se vsiljuje misel, ali bom lahko še kdaj?
Jaz bi pa kar tu ostal...
mogoče je
res raj nekje,
mogoče je,
nihče ne ve,
nihče do sedaj
še ni prišel nazaj,
da bi potrdil
tisti raj.
zato bom,
kot sem enkrat že dejal,
še enkrat rekel
isto željo -
... jaz bi pa kar tu ostal....
/J. Medvešek-Raj/
Namen, da planet zemlja postane raj, zaradi človekovega upora ni ovržen. Zato je želeti prav, da bi kar tu ostal, kljub svoji minljivosti upal, da še mnogokdaj zlezel bi kateri kraj -Ajdno in še kaj, čeprav šele zatem, ko bom iz groba vstal. Majda, Upanje je večje od želja! (vir: Biblija)
OdgovoriIzbrišiUpanje, to nam ostane..
OdgovoriIzbriši