Pot ob Savi

Pot ob Savi, bo moj sprehod...

Veter piha in po hribčkih verjetno še bolj. Parkiram pri Šobcu in se podam po poti mimo ograje.

Čudovito nebo in oblački.

Pot ob Savi, dobro si ogledam info tablo.

Ta molk, tako prazen

obdajal dosti nas -

treba iti narazen,

nam pusto je in dolgčas!

Vleče me na dve strani, do sotočja in Fuksove brvi. Tam so lepe stezice na obeh straneh, mi je napisal Juš. Pri odcepu se odločim za sotočje.

Z Iro sva bili tam in lepo nama je bilo. Potka je suha sprehajalcev ni.

Pa sem pri brvi, zopet sem prišla predaleč.

Skozi grmičje se pomikam nazaj, proti sotočju Save Dolinke in Save Bohinjke. Zvonček se zatika in cinglja. Stezica je polna suhih bodlikavih vej. Špikajo me pa se ne dam.

Pri Savi Dolinki sem. Sonček se ogleduje na gladini in drevesa ob obali in oblački na nebu mu delajo družbo. Lepo je!

Na oni strani gozdička priteka Sava Bohinjka. Še motiv obeh rek poiščem, levo Bohinjka, desno Dolinka. Šumi reka Sava in se peneče zaletava v ovire na poti.

Prerinem se do stezice na travniku in nadaljujem po potki.

Zopet luč naj nebeška

že nam sonči obraz,

od hladnega bleska

nam pusto je in dolgčas -

Kmalu sem zopet pri brvi. Prvič grem v tej smeri, ribe piše na tabli, nič mi jasno.

Ko jih zagledam mi gre na smeh. Ja, ribe in to vseh vrst.

Sučejo se v vetru in lahko izberem največjo.

Nadaljujem naprej, spet oznaka za Fuksovo brv.

Ob tej uri so tam verjetno že obiskovalci in časi niso primerni, za bližnje srečanje .... Bom šla raje še enkrat, bolj zgodaj. Vedno občudujem hiše na Lancovem, kadar grem mimo. Posejane so v bregu in na kraju je majhna cerkvica. Med drevjem se komaj opazijo. Nadaljujem v strmino in se obračam nazaj. Kako je lepo!

Hiše spodaj, Radovljica nad postajo in gore. Begunjščica in Dobrča sta na pogled blizu, Storžič se slabo vidi. Stojim in občudujem ta lepi svet.

Obeležje- v spomin padlim v borbi za svobodo.

Slikam kozolce, stare skednje, znamenja ob poti iz naše mladosti.

Stara drevesa stegujejo svoje temne veje ob hišah in travnikih.

Kot bi nas opominjale, vse gre isto pot.

Bližam se cerkvici. Vidi se le zvonik izza ovinka, ter Stol in Vrtača.

Hodim tiho, da ne motim vasice, žive duše ni. Začarala nas je hudobna čarovnica in čakamo na princa v belem, da nas vrne v normalno življenje. Naj kmalu pride ta princ, ki zdravje se imenuje in nas reši teh hudih časov.

Zdravstvuj in narazen

na svobodno pot!

Cel svet bil tak prazen,

treba iti od tod.

Še ovinek in sem pri srednjeveški cerkvici sv, Lamberta.

Majhna je in ograja je zaprta. Slikam jo in se obrnem.

Tudi naprej vodi cesta, pa mi je garmin na telefonu zatajil in ne vidim, če vodi do moje poti.

Grem pa nazaj. Vse je tiho, le kosmata bučka na verigi me pozdravlja.

Zopet sem pri cesti in razgledi so še lepši kakor prej.

Srednji vrh je iz te strani videti kopen.

Nehote ujamem policijsko kontrolo v objektiv.

Sem jih videla že po stari cesti, mimo Šobca. Za Savo ubiram korake proti izhodišču.

Pri ribah mi gre zopet na smeh, dobro so to pogruntali.

Le eno mladenko vidim, ki teče po travniku. Nič sprehajalcev, tudi kosmatih bučk ni. Pri Šobcu je nekaj obiska. Vsak avto je parkiran na svojem parkirišču.

Le na hitro si malo ogledam in se vrnem do avta.