Veliki Draški vrh

Bohinjski gorski lepotec, je napisal Tine Mihelič.

Veliki Draški vrh, s piramidasto obliko je pravo nasprotje debelemu Toscu, ki kraljuje le malo stran. Tudi pristop na Veliki Draški vrh je drugačen, bolj skalnat, brezpotje.

Dve čudoviti gori, v tem času polni cvetja.

Ponoči dežuje, izbira je težka. Za Veliki Draški vrh se odločim. Dvakrat ali trikrat sem bila na njem, ne vem točno. Zadnjič sva bili z Marjano pred sedmimi leti, ko sva obiskali vse štiri vrhove, noro. Leta tečejo in vesela bom, če mi brez dežja uspe Veliki, nad Konjščico. Ob petih zjutraj se odpeljem z Jesenic. V Gorjah prižgem svečko mami, ima rojstni dan. " Pazi name, mama," se malo pogovorim. Je pazila in to dobro. Danes grem čez Konjščico, še nikoli nisem začela s te smeri. Pravijo, da je lepša od tiste zgoraj. Table za prepoved vožnje nisem opazila. Grda cesta, polna udarnih jam napolnjenih z deževnico. Ustavim se, pred mano je cesta prekrita z umazano vodo in nimam pojma, kje se ta cesta konča. To ni zame in zapeljem vzratno. Umaknem se avtomobilu za menoj. Pa pelje mimo in jaz za njim. Kmalu se cesta konča.

Potka se vzpenja, potok Ribnica žubori ob njej.

Vrata, še malo vzpona in sem na planini Konjščici.

Živina se pase, meglice plešejo po rosni travi.

Nadaljujem po poti.

Pri smerokazih se priključi potka, z Rudnega polja.

Ne zdi se mi krajša ta pot. Le bolj enakomerno se vzpenja. Kmalu sem v lepi krnici, na Jezercih.

Voda teče povsod, še potke zaliva. Sonce mi mežika izza Viševnika in Mali Draški se bahavo dviga nad Srenjskim prevalom.

Fotografiram cvetje, največ je zvončic in se polagoma vzpenjam na Studorski preval.

Ni obiskovalcev, pogledujem proti potki, ki vodi za Tosc.

Vreme ni sigurno, napovedane so nevihte in pot do vrha je dolga.

Ablanca je mokra, ima v začetku veliko šodra, ki še v suhem drsi.

Odločim se za lepotca, na desni. Veje ruševja me ovirajo v začetnem delu. Kmalu sem med njimi,

a začne se tudi strmi vzpon.

Pozabila sem na številne skalne prepreke, ki jih ni malo. Palice romajo v nahrbtnik, prijemljem se za ruševje in potegujem navzgor. Lezem po vseh štirih, je zanimivo, le skale so ponekod mokre.

Zoisove zvončice in planike cvetijo in me dražijo, "slikaj nas."

Tudi to mi včasih uspe, še murko povoham. Po čokoladi diši, mi je rekla zadnjič Blanka, prav ima. Ko se strmina malo umiri, se postavim pokonci.

Nad Bohinjem je morje meglic.

Tosc na levi me draži," na mene je lažja pot."

Na desni občasno vidim Rjavino, Luknja peč in Macesnovec.

Ablanca je v soncu in Mali Draški in Viševnik, vse je na ogled.

Tudi moj vrh se že vidi, še malo.

Vzamem ven palici, prezgodaj. Spet lazim po štirih. Plošče, teh se pa spomnim in ruševja ob robu.

Prečim jih, stezica je nižje.

Nekaj korakov po travi in pred menoj je možic.. Obidem ga skozi ruševje in kmalu zagledam še večjega. Pogled na prehojeno pot.

Pred menoj je velik možic, izgleda kot vrh pa ni, je podobno kakor na Toscu. Kmalu je še več skalovja in še dva možica. Po grebenu je lepa potka.

Potem ga zagledam..

Le nekaj me skrbi in ni pravega veselja. Tosc zakrivajo megle, podijo se čez Mali Draški vrh in iz Krme se vali sivina. To pa ni dobro.

Ne skrbijo me razgledi, le sestop. Na Velikem Draškem vrhu sem.

Na hitro malo poslikam, zdi se mi, da se svetlika stolp na vrhu Triglava. Pa se na fotki ne vidi.

Gledam stezice, ki se vijejo iz Krme proti vrhovom. Vernar, Konjsko sedlo, potka za Planiko, Kalvarijo, Pršivec, vse se počasi izgublja v sivini.

Pogledam po travah, z vrha ne vidim stezice. Vsedem se in na hitro pomalicam. Razmišljam, če me zagrne sivina ne bo prijetno. Sestop po strmih travah v megli, je nevaren. Se bom raje vrnila po skalah, čeprav mi niso ravno ljube, za sestop. Je že lažje, ko se odločim. Pogledam po grebenu in pozdravim par, ki me začudeno gleda. Prišla sta po isti poti in sestopila bosta po travah.

Megle okoli vrha se za trenutek razkadijo. Gledam za njima, sestopata zelo hitro. Še malo počakam, pa se Triglav še vedno skriva.

Pospravim nahrbtnik in sestopim po travah. Potka je kmalu bolj vidna, širša. Ponekod travnata, peščena, kamnita, glavno da je. Zvonček se oglaša, ko veselo ubiram korake navzdol. Megle odkrivajo in zakrivajo vrhove, sedaj mi je vseeno.

Na sedlu sem, levo vodi stezica proti Srenjskemu prevalu. Na desno pa proti Studorskemu prevalu, po obeh sem že šla.

Sonce sije in potka je pestra. Fotografiram rožice, ki me spremljajo ob poti.

Ablanca, Mali Draški in Viševnik so se otresli meglic. Še pogled navzgor.

Na prevalu še vedno ni nikogar. Spodaj na Jezercih slišim pohodnike.

Planina Konjščica je obsijana in vedno bližje. Raziskovali sva jo z Iro, z zgornje poti sva se spustili do planine. In nadaljevali po cesti nazaj, na Rudno polje. Živina se pase okoli sirarske koče.

Prečim potoček in se spuščam proti izhodišču.

Presenečena opazujem mlado družino, s kolesi. Zavedla jih je cesta na zemljevidu. Nazaj po cesti bo šlo lažje. Nekaj avtomobilov je še na parkirišču.

Imam slab občutek.. Cesta, kjer je bila zjutraj voda, je en sam drek, globoke kolesnice so od tovornjakov in avtomobilov. Le kako bom prišla čez? Ne zmanjšam brzine, dokaj hitro vijugam po brazdah in čez in uspelo mi je. Ustavim se, oddahnem in rečem, " hvala mama." Avtomobili stojijo ob poti, vem zakaj. . Nekaj jih še srečam, imajo na prtljažnikih kolesa. Naj se vozijo, glavno, da sem zopet na dobri cesti in se peljem proti domu. Le kaj bi, če bi obtičala tam v blatu, nimam pojma.... Le to vem, da me z avtom po tej cesti ne bo več. Čez Poljane mi ga za silo opere dež. Po GPS sem prehodila 11.00 km, hodila s postankom 6.15 ure in naredila okoli 970 m višincev.