nedelja, 4. avgust 2019

Potepanje po Mežakli - Spomini

Potepanje po Mežakli, od doma do doma.


 Partizanska bolnica, Razgledišče Špica, Naravni most, Planski vrh, Meteorit na Mežakli, Zakop, bo moja današnja pot. Luči še gorijo, ko grem mimo Športne hale.


Še skozi podvoz in pri oznaki na kolesarski cesti se usmerim navzgor.



 Steza je mokra,  ponoči je deževalo. 
Polagoma se vzpenjam po potkah, ki sva jih odkrivali in vedno prehodili skupaj, Ira.  Včasih sta naju spremljala tudi Marjana in Žak. Tudi zadnji obisk Mežakle je bil najin. 
Sedaj pa ubiram korake sama in se spominjam prijetnih  dni. Lepa možica sta ob poti, kot bi jih naredila gorska princeska.


Srna beži čez cesto, pa sem čisto tiho. Levo, po cesti je moja smer


in  desno, po strmem kolovozu. Naprej je pot je dobro označena.



 Redke so zvezde, markacije, včasih jih je bilo več.


  Hodim in gledam. Veverička  je na drevesu in spodaj se nekaj premika. Ujeda jo čaka.
 Prebrisana veverička jo opazuje z veje. 


 Fotografiram, pa ne ujamem ptice v objektiv,  ko ta odleti.. Veverička pa počasi po deblu navzgor, tokrat jo je odnesla. 


 Vzpenjam se po strmini, markacije so obnovljene.


 Včasih je bilo več stezic. Hodim po markirani poti in se dvigam po okljukah.
 Nisem opazila velikega kupa, možica, saj pot pelje mimo. / Arhiv/


 Proti koncu poti se usmerim levo, na greben grem. Pa še enkrat levo in pred mano  je znana, 
grebenska pot. 


Smerokaz in markacija za Zakop,  z grebenske poti skozi gozd. 


Hodim po grebenu, včasih se skozi drevje pokažejo Jesenice. Samotna, lepa  je Mežakla, še ptički so tiho. Le zvonček včasih nežno zacinglja.. Tiho ubiram korake, opazujem naokoli z aparatom v roki.

Rdeča zvezda in oznake za Partizansko bolnico so pred mano. Nova klopca je na grebenu 
in spodaj tudi.


 Spustim se navzdol  in pod skalo skrita, sameva bolnica.




 Težko odprem vrata. Notranjost je od zadnjega obiska precej drugačna. Poslikam in se vpišem v knjigo. 




 Vrata se težko zapirajo.


 Na vrhu nadaljujem proti oddajniku, v smeri Planskega vrha.




 Že vidim oddajnik in novo postavljeno ploščad. Lepo ograjena, s stopničkami spredaj in z info tablo na koncu .


Imena vrhov, planin, vasi, vse  je napisano. Še Jelenkamen in jutranjo Kalvarijo si ogledam. 


Za postavitev ploščadi so poskrbeli v RAGOR-ju, projekt pa je financirala Občina Jesenice.
 Krasna razgledna točka -Špica. 

Poslikam panoramo Jesenic, le sonce mi malo nagaja, ni prave svetlobe





 Gledala si čez rob in opazovala. Potem sva imeli malico...


Tudi danes naredim kratek postanek....  Spustim se na stezo 




in nadaljujem proti Škrbini. Gledam v strmino, kjer sem enkrat prišla gor, huda.

Pa skočijo gamsi, kar trije, prehitri  za fotkanje. Vzpenjam se, kmalu sem pri Naravnem mostu. 
Kakor slonček z rilcem je na pogled.



 Še malo v breg in sem pri novi tabli, Meteorit Jesenice.


 Za Planski vrh ne opazim oznak, na zemljevidu se vidi.  Smerokazi  so tam, za Obranco in Zakop je enako, 40 minut.


 Ne da se mi po cesti nazaj na Jesenice, če sestopim na Poljane. Grem raje kar nazaj po moji poti.




 Na Razgledišču Špica je že pohodnik.  Pri bolnici so nove naravne stopnice, proti cesti.


 Sestopim po njih.



 Lepo narejene,  ko pridem na gozdno cesto pa se znajdi, v katero smer.


 Grem desno, tam so potke proti Jesenicam, sva že šli z Iro. Za Zakop je pot markirana,  tudi v začetku  grebena je označen sestop skozi gozd, do ceste. Na cesti pa  po svoje, če ne veš. Iz smeri Zakop  so table za Planski vrh, za oddajnik jih ni, je nekje na sredini poti.


 Naredim nekaj  fotk, pri spomeniku padlih, v NOB.





 Potem nadaljujem po poti navzdol. Pazim, da ne zgrešim  možica velikana, ga ni več. 
 Podrt je in zasut z listjem.


Osem jih srečam, še nikoli toliko. Malo poklepetam z  znancem, potem pa veselo  proti domu.




Po GPS sem prehodila 11.00 km, hodila 4.50 ure in naredila okoli 800 m višincev.



Lepe so najine poti, bučka moja.

Danes je dan za sanjarjenje.
Danes je dan za spomine.
Oblaki so sonce rumeno prekrili
in veter se v vejah
in listih poigrava.
Danes je dan, ko vem, vem, da bo,
četudi ni sonca, vseeno lepo...
/J. Medvešek - iz pesmi Danes je dan./

2 komentarja:

  1. O Majda, kako si jutranja, kar v temi začenjaš potepe ... Pridna, pridna.
    Lepo, lepo so porihtali Mežaklo odkar sem se zadnjič potepala tam gor. Sem pa bila pred kratkim na Vajnežu in sem bila spričo zanemarjene skrinjice z vpisnim zmečkanim zvezkom v njej, kar žalostna. Menim, da bi se moral kakšen odgovoren najti in očistiti skrinjico ter vanjo vložiti vsaj pravo vpisno knjigo, saj gre vendar za najvišji vrh jeseniške občine. Vtis, ki ga pohodnik odnese v dolino je prav klaveren, še zlasti ker Avstrijci zgledno skrbijo za "svoj križ". Sicer sem pa ravno danes mislila na tebe, ali morda veš kako je s prevoznostjo ceste po dolini Belce?
    Varen in stabilen korak še naprej in lep pozdrav, Heda

    OdgovoriIzbriši
  2. Heda, kar na večih koncih so knjige žalostno končale svojo zgodbo. Prevoz Belca, ne vem. Na Kepo se lahko pride le z Erjavčevega rovta, mi je zadnjič napisala Milena. Drugače pa mislim, da domačini poznajo pot skozi grapo, peški, seveda. Imej se lepo in uživaj še naprej, sama ali z družbo.

    OdgovoriIzbriši