Jelenkamen, Lenčkov Špik, Dole

JELENKAMEN, sposojeno ime za moj blog.

Dan za dnevom se obrača

teče reka, veter veje,

včasih smeje se veselje,

žalost kdaj zajoče,

življenje?

Že dolgo me ni bilo na naši gori. Težko se odpravim po potkah, kjer sva z Iro vedno uživali skupaj. Povsod jo vidim, potke in stezice nad Jesenicami so bili najini pogosti sprehodi.

Napovedano vreme ni za nikamor, za Jelenkamen bo. Blizu je, če prične deževati sem hitro v dolini.

Jurčki me dražijo v jutranjih urah.

Ob stezici zrastejo, da jih skoraj pohodim. Včasih smo se z Marjano, Iro in Žakom večkrat povzpeli na Lenčkov Špik. In spotoma še kakšnega jurčka srečali.

Temačno je v gozdu, srna skoči čez cesto.

Prečim mostiček, prva jutranja sprehajalca Kalvarije se že vračata.

Mimo kapelice se povzpnem

in nadaljujem mimo studenčka. Vrt je nastal okoli njega, lepo za pogledat in posedet.

Potka se polagoma vzpenja, na Jelenkamen grem.

V gozdu se nič ne vidi. Napenjam oči, malo levo malo desno, pa ga zagledam.

Kakšno veselje je to. Oči zažarijo in v srcu je lepo, sreča. Gledam in hodim po koncih, kjer bi lahko rasli. Marele so, ta malih ne pobiram.

Lezem po strmini, pa nič od jurčkov.

Še malo in sem na grebenu. Spustim se navzdol, skozi drevje gledam Jesenice.

Na večjem razgledišču sem.

"Mali Jelenkamen je to," pravi Hajni. Dobro pozna Jesenice in okoliške vrhove.

Malo grem po grebenu, Julijci so zamegljeni. S strani ima skala podobo levčka, z grivo.

Nadaljujem po stezi in pred mano je še nekaj malega vzpona. Sonce sije in trava se svetlika, ko se vzpenjam ob varovalih.

Prehiti me tekač.

Na vrhu je še eden.

Čez Gajškovo je pritekel, s Koroške Bele in sedaj nazaj. Dober je.

Malo posedim, misli tavajo po svoje.

Triglav se ne vidi dobro, zakrivajo ga meglice. Je pa Debela peč na ogled.

Skrinjica že malo razpada.

Glej, uideš kdaj v višave

in začutiš, da si srečen,

da svoboden si kot ptica,

ki na nebu ljubi sonce....

Nadaljujem po grebenu in gledam in nič ne vidim. Opa, skriva se za vejo.

Na stičišču poti sem,

grem proti planini Dole.

Pa ga zagledam, velikana.

Pospravim ga v nahrbtnik, pa se skotali steklenica s pijačo. Ustavi se in to pri ajdovčku in spodaj vidim še dve mareli.

Pustim ju za kasneje. Povzpnem se na stezo, za Lenčkov Špik. Vroče je v gmajni, da kar teče od mene. Planina Dole je prazna.

Kmalu sem pri velikem možicu.

Lenčkov Špik in naša klopca, še bolj strohnela.

Malo posedim in se spominjam, kot bi bilo pred kratkim. Pa je že kar nekaj let od zadnjega obiska. Vračam se po isti poti, do odcepa za Dole. Poberem še mareli, za kosilo jih imam dovolj.