Pokljuške gore, vedno lepe in zanimive.
V srcu, če je ta pravo,
je zmeraj prostora
za tisoč imenitnih stvari,
ki jih ljubiti mora
vse, kar živi...
Začnem Pri Rupah, pot je mokra in drseča.
Polagoma se vzpenjam. Kmalu mi sonce mežika skozi veje.
Oskrbnik z Lipance se vozi v dolino in nazaj, nekaj prevaža.
Na planini malo postojim.
Gledam Mrežce, Lipanski vrh, Lipanska vrata in desno, čez holm.
Proti Debeli peči grem.
S te strani že dolgo nisem šla, nazadnje z mojo bučko. Usmerim se desno.
V začetku je potka shojena, od živine. Do Titove vikendice še gre. Tako je izgledala leta 2011...
in tako sedaj..
Žalostno propada lepa hiška, na čudovitem kraju stoji.
Steza naprej je slabo vidna, nižje sestopim. Ko sem na znani jasi,
se usmerim navzgor, proti skali.
Še malo in sem na označeni poti, za Debelo peč.
Drobne rožice cvetijo, ni kaj dosti izbire. V zraku se že čuti jesen. Vzpenjam se, telički in mame krave se pasejo naokrog.
Pokažejo se gore, pa ne vse. Na sedlu je veliko živine. Stopam mimo njih,
ne zmenijo se zame.
Po zgornji potki jo uberem.
Na skalovju dremucka tabla - Okroglež.
Mokre veje ruševja se otresajo name in kmalu sem pri žigu.
Pogled mi bega na vrhove, spredaj in zadaj. Najbližja sta Debela peč in Brda. Spustim se po stezici, ki vodi čez grapo in hitro sem na spodnji poti. Sama, v vsem gorskem kraljestvu. Le zvonček se oglaša, ko preskočim kakšno skalo..
Debela peč in zadnja strmina. Lahek je danes korak, zrak je svež in vesela sem, da nikogar še ni. Sonček mi osvetli vrh.
Obračam se in fotografiram. Na vrhu sem, Debela peč je samo moja.
Proti Triglavu ne bo nič, so ga omrežile meglice. Na drugi strani pa lepi razgledi.
Vpišem se v knjigo, hodim iz ene strani na drugo in občudujem globoke prepade in
vrhove nad njimi. Spodaj na ravnici pa stezice, skozi lepo dolino Krmo.
Planina Zajavornik je vsa obsijana. Ob robu se usedem in naredim malico, z razgledi. .
Pospravim nahrbtnik in se odpravljam nazaj. Pa zaslišim pozdrav, prva pohodnika sta za mano.
Potem jih je vedno več. Še na Brda ali Brdo, se povzpnem.
Krave in telički so tam, zakrili so stezico. Še mar jim ni zame.
Pogovarjam se z njimi, jih kličem z imeni kar se jih spomnim. Le malo zamahnejo z repi in lepo zleknjene počivajo naprej..Na drugi strani opazim gospo, ki ne upa naprej. Iskat jo grem in skupaj prehodiva pot med živino. Potem nadaljujem med Liskami in Šekami,
do potke za Brda.
Sonce sije in vetrček pihlja, ko se vzpenjam po gruščasti poti.
Ob zadnjem obisku so bile grape še polne snega, danes je le skalovje in nekaj zelenja med njimi. Brda, tabla je prislonjena ob poti. Spomnim se, kako sva jo prvič iskali z Iro. Težko jo je opaziti, če ne greš prav pogosto in pot je skrita med ruševje.
Vrh Brda in razgledi. Tu so najlepši, daleč naokoli seže pogled.
Dolina je še lepša in gore so čudovite.
Spustim se po strmem pobočju, na drugo stran..
Le nekaj malega naprej so Lipanska vratca. Ne grem v to smer. Sestopam po luštni stezici in opazujem metuljčke, ki frfotajo s cveta na cvet. Pot je označena, meni poznana.
Bližje sem Lipanci, več je pohodnikov. Smerokazi na desni vodijo v vse smeri
in spodaj že vidim koče.
Malo siten del sestopa stoterih poti, po grušču, pa sem na planini. Še pogled na vrhove in poslovim se od planine Lipanca.
Po GPS sem prehodila 10.00 km, hodila s postankom 5,10 ure in naredila okoli 800 m višincev.
Krasen dan in čudovito potepanje, "ane bučka," sem v mislih pri Iri ...
Po svoje vsak prebira knjigo stvarstva.
A ona, kot nikoli prazna dlan
še ob slovesu ko umira dan,
da zadnji dar ti svojega bogastva..
/ T. Pavček/
Ni komentarjev:
Objavite komentar