Draga-Luknja-Preval-Begunjska Vrtača-Begunjščica-Roblek-Draga,
lepa krožna pot.
Zjutraj se že pozna na dnevu. Lunca mi sveti v daljavi, ko začnem v Dragi.
Po kamnih prečim potok, na začetku je najširši. Potem je potrebno še petkrat čez vodo, pa ni hudega. Zvonček veselo cinglja, ko skačem čez potok. Poznam pot. V Luknji so skale mokre in spolzke.
Miza je vedno okrašena.
Do sem vodi tudi pot z gozdne ceste. Nadaljujem naravnost, mimo mogočne jelke.
Kmalu sem na grebenski poti, še malo pa se pokaže koča, na Prevali.
Sonce me pričaka, čudovito.
Pobočje je strmo, gledam proti Begunjščici.
Poiščem pot za Dobrčo, mogoče grem enkrat po njej. Triglav se blešči v daljavi.
Polagoma začnem v strmino, mimo sv. Jerneja in številnih smerokazov.
Taki utrinki me navdušijo.
Oziram se nazaj, skozi drevje je še lepše.
Hodim nekaj časa po gozdu, vidim ob stezi jurčka.
Malo ga očistim iglic, jurček je in še eden in dva majhna.
"Dobro jutro Majda," to pa je dobrodošlica. Pospravim jih v nahrbtnik in ne gledam nič naokoli. Potem ne bom nikamor prišla. Hodim po uhojeni poti, je zelo strma in spolzka. Ne reče se ji kar tako, kalvarija. Nekaj jih spustim naprej, fotografiram in se previdno vzpenjam. Še skozi ruševje
in sem pri strmih travah, spodaj pa skalovje.
Zgoraj že vidim smerokaz. Tam se lažje hodi.
Obeležje ob poti, naredi korak še bolj previden.
Begunjska Vrtača je na desno. Lani nisem šla, grem pa danes na ta vrh. Malenkost pod dvatisoč šteje v višino in nima veliko obiska.
Ovce so na njem. Umikajo se navzdol, velik trop jih počiva na travah.
Vrh Begunjske Vrtače in malo večji možic..
Fotografiram gore okoli Zelenice, v daljavi so le obrisi.
Globoki prepadi.
Opazujem ovce, zelo previdno hodijo po skalovju. Bližnjico ubirajo,
nobenega prerivanja ni med njimi.
Spustim se po pobočju in kmalu sem na grebenski poti.
Veliki vrh postaja vse bližji, oziram se nazaj.
Greben Ljubeljščice je lepo viden..
Ovce poležavajo in se oglašajo.
Še malo in sem na vrhu.
Begunjščica-Veliki vrh, 2060 metrov nadmorske višine..
Ne zadržim se dolgo na vrhu, le malo poslikam
in previdno navzdol.
Potka je na nekaterih mestih že močno načeta, krajnih debel ni več in še spolzka je..
Strma so pobočja Begunjščice in ob zdrsu bi se ustavil daleč spodaj.
So pa razgledi vso pot.
Kužek..
Na Stol je pot lažja, bolj varna, pa čeprav je vrh višji. Pri skalcah naredim kratek počitek.
Vsedem se, pomalicam in opazujem mimoidoče.
Nadaljujem po potki, le malo stran so smerokazi za Zelenico.
Veliko jih srečam. Kamni so spolzki in čevlji drseči, polni prsti. Malo pred Roblekom me ustavi pohodnica. " Se poznava?" Bere moj blog, Karolina je. Vedno na poti in hitro odbrzi naprej.
Na Robleku je polno obiskovalcev.
Le nekaj fotk in že sem mimo.
Odcep za potko, Čez Rožo.
Pri drveh me preseneti mlada družina. Vsak s svojim polenom, pridni so.
Na Poljški planini je živahno. Strežejo, jedilnik imajo zunaj.
Še malo pa sem pri planini Planinica. Tam je tišina, ni živine in ne ljudi. Je pa ob gozdu velika poseka, sem jo opazila že z vrha.
Še malo skozi gmajno in po cesti, ki vodi na začetek moje poti.
Lepa krožna pot, vesela sem, da mi je uspelo tudi letos. Pa še gobice imam.
Po GPS sem prehodila 13.00 km, hodila s postankom 7.25 in naredila okoli 1430 m višincev.
Ni malo, dobra tura.
Naredi to, kar si želiš
v trenutku,
čas je kot voda,
ki steče med prsti,
zato boš mislil jutri,
danes se smej,
ne daj se, pojdi naprej....
/ D. Golavšek-Čas hiti/
Majda kako sem vesela, da sva se srečali! Krasen dan je bil. Kalvarija je bila pa tudi že suha. Srečno na vseh poteh!
OdgovoriIzbrišiTudi jaz sem vesela, hvala, pa še kdaj..
Izbriši