Pomladno zimsko potepanje

Krasen dan se obeta

Grem kar peš od doma. Mežakla je obsijana s soncem.

 Ni važen cilj, pomembni so občutki, ki jih spotoma doživim..  Španov vrh bo ravno pravi za to moje potepanje.  Namesto rožic  poljane krasi sneg in nekam višje me ne mika. Že nekaj let je minilo, odkar sva se z Iro potepali nad Jesenicami. Nahrbtnik na rame in palice v roke, pa se odpravim mimo cerkve sv. Lenarta.

 Po ozki ulici Murove do zadnje hiše. Rož'ce premrle cvetijo ob steni, 

ko se podam po Rudni poti čez Pejce.

 Mimo kapelic sv. Barbare, zaveznice rudarjev. 

Je mrzlo, še v rokavicah me zebe. Nekaj hiš je ob strani in oznake za Rudno pot. 

Pri vodnem zajetju uberem desno stezico, bližnjica.

 Bo zanimivo to moje potepanje, že vem. Je veliko stezic, ozkih in širokih.. Hodim po občutku in čakam, da zagledam gozdno cesto za Prihode. Le malo pred Skavarjevim rovtom pridem  nanjo. 

 Rovt je bel od snega,  v tem času so breg že krasile narcise.

 Levo, po markacijah  nadaljujem.

 Mimo velikega ptiča, ki me gleda ob poti 

in se pri odcepu dveh stezic odločim za desno, tam še nisem šla.

 Kmalu sem zopet na cesti.

 Hodim in poslušam najlepši napev gozda, žvrgolenje ptic. Kolovoz je na levi  in vikendice, 

vidim  sled v snegu. 

 Zasnežen kolovoz se strmo vzpenja. Ko se zravna  jo uberem navzgor.

 Vse je pod snegom in nič ne vidim kje vodi pot. Spodaj opazim hiško, še malo navzgor in zagledam markacijo. Pa sem na poti, ki jo poznam.

 Hodim po snegu in puščam sledi.. Skozi gmajno ga je ravno prav za prijeten korak.

 Hiška  iz pravljice je pred mano.

Napisane lepe misli, ptičje hiške in žvrgolenje naokoli, košček raja.

 Nadaljujem po  poti, snega je vedno več. Mimo podrtije, 

sonček riše sence  in kmalu vidim prvo hiško in v ozadju belo Golico. 

Triglav z Rjavino se razkazujeta skozi drevje.

 Nekaj narcis se skriva pod snegom. 

Mogoče jih sneg ne bo uničil, saj je pomrznjen le po vrhu. 

Smučarski dom v Črnem vrhu sameva, lepa stara hiša.

 Tudi svinjski hlevček je prazen.

 Sneg se predira do kolen, ko grem mimo. Cvetoče drevje je uničil mraz. 

Nadaljujem po cesti, luže so pomrznjene in sneg je skorjast. Globoke luknje so v snegu, ko se vzpenjam po pobočju Španovega vrha.

 Lažje gre po luknjah kakor po snegu, ki  se predira. Iščem travnate zaplate, kjer je sonce pregnalo sneg. Zemlja je zmrznjena in drsi. Imam dereze v nahrbtniku, pa gre tudi brez njih.. Drobne rožice na travah iščejo toploto. Alpski kosmatinec je  porjavel, nežne cvetove je uničil sneg.

 Lepi so razgledi, gore čiste kot le malokdaj. Bohinjske  se razkazujejo od daleč.

 Hruščanski vrh, Klek, Golica so blizu, vse je pod snegom. 

Stojim in občudujem Triglav in vrhove na levo in desno, krasni so.

 Postaja sedežnice na vrhu je blizu, kmalu sem tam.

 Španov vrh, 1334 metrov šteje v višino, krasen razglednik.

 Info tabla je pod snegom, pa saj so imena gora že itak vsa zabrisana. Lahko bi jo obnovili, je veliko
obiskovalcev.  Sedim in malicam in občudujem zasnežene vrhove. Nisem dolgo sama, prideta pohodnika soseda, ju komaj prepoznam. Premalokrat se srečamo.

 Kosmata bučka z modrim in rjavim očesom. 

Smuka se okoli mene, imam nekaj zanj.  Ni od nikogar in dela družbo vsakemu,  ki hodi tod mimo. Spustim se po pobočju. Sneg se je že omehčal in drsi.

 Prijatelj iz Mojstrane mi maha,  vzpenja se.

 Še več jih je,  Piko uživa in se valja..

Mislim nate bučka moja. Zvonček se oglaša, ko me premetava po snegu.

  Ne grem po isti poti, mimo vikendic jo uberem.

  Sledim osamljenim korakom, potem pa po novem snegu.  Ravno za visok čevelj ga je,  ponekod je drseče, blatno. Še mimo hišk,  pa sem v Črnem vrhu.

 Kuža mi sledi. Že pred leti nama je z Iro sledil podoben kuža, le črno pisan  je bil.

 Zopet gazim mimo doma in se vzpenjam na mojo sled. Kuža pa za mano, čaka me.

 Skrbi me, če bo znal nazaj. Zagledam Gordano, ki fotografira polegle narcise. Ravno prav je prišla, da zvabi kosmato bučko nazaj proti  Š. vrhu. Je še pogledoval proti meni, vendar je šel za njo.

 Malo drugačen cvet.

Sestopim  po znani poti. 

Sneg je okrašen z zelenimi listi bukovja.

Ni greha...

Mimo Skavarjevega rovta in mimo  jutranjega odcepa.

 Za domačijo se spustim po cesti

 in  vidim Plavški Rovt na drugi strani. Narcise cvetijo, vse je belo na obrobju gozda.

 Ne grem čez Pejce, mimo rdečih skal vidim rumene oznake.

 Tu sva že hodili, bučka moja. Samotna cesta mimo skal, ne vem kje se zaključi.

 Spodaj gledam Jesenice. Še ptiči so utihnili.

 Pred ovinkom se spustim po blatni vlaki in sestopim na Razgledni, le malo stran od doma.

 Veliko je  potk in stezic nad Jesenicami, ki ne vem kam vodijo.

 Po GPS sem prehodila 13.00 km, hodila s postankom 6.50 ure in naredila okoli 800 m višincev.

 Super potepanje je za mano.

Sreča ni v izpolnitvi cilja,
ampak v sledenju sanjam./R. .Messner/

 Opis poti