Zimsko potepanje nad Soriško planino

Nad Soriško planino grem, 

pokrajina je  tam čudovita.

 Kar tako brez ciljev, malo s krpljami naokrog. Mogoče pridem tudi do Možica? 

Blešči se sonce nad Stražo, ko peljem proti Bledu.

 Na cesti proti Bohinju  ni dosti prometa. Proti Soriški pa nalagajo hlode na tovornjake in je lahko kakšen kratek zastoj prometa.  Parkirišče na Bohinjskem sedlu je "zglancano," vse se sveti od ledu.

 Je pa zelo veliko parkirnih prostorov za obiskovalce.  Nataknem si krplje in se podam proti oddaljenem grebenu Lajnarja. Gledam Litostrojsko kočo, mimo odbrzita vzdrževalca na saneh.

  Ne grem skozi gozd po neuhojeni poti, za Možica in Kor. Je bilo preveč naporno lani. Sneg je pomrznjen, zelo trd.  Slišim muziko, s hiške prihaja. Zadaj za hiško je nova pot na greben.

 Lažje bi se hodilo s ta velikimi derezami, še cepin bi prav prišel. Tudi krplje imajo velike zobe in dobro primejo na snegu. Počasi se vzpenjam, stopnička  na krpljah mi lajša vzpon. Vmes se ustavljam in opazujem ogromna smučišča.

 Vse je urejeno, pripravljeno za smučarje. Tudi za sankanje je poskrbljeno.  Opazujem proti grebenu, kje bo najlažji pristop. Previdno prečim smučišča, naprave še ne obratujejo in pogledujem nazaj.

 Potem se ob vlečnici povzpnem do grebena.

 Zamotim se z opazovanjem  Dravh -a in Ratitovca za njim. 

Preblizu smučišča grem. Šc, švigne kak meter stran opletajoče vlečno sidro. Jezim se nase, je kar je.  Devet je ura in začelo se  je zimsko veselje.  Stopim do roba, spodaj  nad Baško grapo se dviga morje meglic. 

Na desni pa Kobla in Črna prst.

 Na levi  izstopa Porezen.

 Lepo je, pokrajina nad Soriško planino je zelo slikovita.

 Podzemni rovi in bunkerji danes niso na ogled, se hecam. Prekriti so s snegom. Je pa južna, travnata  stran večinoma kopna.  Moja pot pa se spušča po zamrznjenem snegu.

 In zopet vzpenja proti Slatniku. 

             Belina, ki jo krasijo majhne smrečice in grmičje. Črna prst in za njo greben, dolgi beli                                                       greben velikanov. Ogrnjenih v bela oblačila.

Mislim nate Ira moja. Vse te hribčke sva že prehodili, razen na Šavniku nisi bila. 

Žig se vidi v snegu, ko grem mimo Slatnika. Doma opazim na fotki.

 Kuceljni in dolinice, zelo valovito je to hribovje.  Tudi bolj oddaljene Karavanke se kažejo v medli svetlobi.  Od Kepe do Košute so na ogled.

 Hodim po vrhu, se spuščam in zopet vzpenjam. Hotel za drobnico - Kor  se vidi za hribčkom. 

Čudovita pokrajina.

 Previdno sestopim po strmini. Dereze in cepin bi prav prišle.  Dereze imam v nahrbtniku,  cepina nimam. Kdo bi si mislil, da je na tako osončenem kraju taka zmrzal. Gledam nazaj in naprej, ni jih veliko prišlo do stare vojašnice.

  V zavetju stavbe pomalicam.

 Potem nadaljujem po smučini na greben.

 Odprejo se čudoviti razgledi, na vse strani. Krasen dan je danes, čeprav malo piha in slačenje in oblačenje je ves čas na sporedu.

 Železna kupola - Možic se že vidi, daleč je..

 Še imam čas. Dva prihajata na smučeh in kosmata bučka uživa na snegu. 

Korak že ubira pot navzdol. Šavnik  je pred mano. Mogoče bi bil pozimi najlepši vzpon nanj... Nobenega šavja okoli njega, le sneg. Razgledi z vrha so čudoviti. 

Pomrznjen sneg je razbit v velike plošče, ko se spuščam na spodnjo pot.

  Krasne so dolinice in sence, ki jih riše sonce. Hodim po poti in zvonček prijetno cinglja.

 Iz zadnje strani pristopim do kupole na Možicu.

Hrešči ledena skorja pod krpljami. Cerkev v Srednji vasi se lepo vidi in Bohinjsko jezero se blešči

 pod Pršivcem.

 Tudi Blejsko jezero se vidi. Ne zgodi  se prav pogosto, da sta obe jezeri na ogled. 

Lepo je na Možicu. Gledam okoli sebe in občudujem to slikovito deželo. Gore, doline, meglice, pravljica za vse, ki lahko pridejo do sem.

 Ko se nagledam vseh teh lepot si privoščim še nekaj sladkega. Dva se vzpenjata na smučeh.

Gospod mi je znan, le brk nima, he he. 

Spustim  se navzdol.  Lepo se hodi s krpljami, sneg je omehčan.

Blejsko jezero... 

 Pa zopet vzpon, pa še eden, držim se desne.

 Luknje vodijo v gozd, po  sledeh grem.

 Vedno bolj so globoke in po dokaj kratkem spustu zagledam cesto.

 Opazovala sem jo že z grebena, pa nisem vedela kam vodi. Slišim smeh za ovinkom.

 Štiri hribolazke iz Ljubljane se prismejijo po poti. Vsako sredo grejo drugam, prijetna družba.

 Izvem, da pot vodi vse do prve vlečnice. Kje na grebenu se konča, pa niso vedele. Super potka, ki se  polagoma vzpenja in se lahko na grebenu odločiš kam naprej. Pogled na smučišče, Lajnar in Dravh.

Pri hiški se pot zaključi, na desni v smeri vzpona.

 Hodim daleč proč od vlečnice. Sidra opletajo naokoli, ko se obrnejo nazaj.

 Pri Litostrojski koči je živahno. 

Tudi pri parkirišču ni dosti drugače. 

Po GPS sem prehodila 6.00 km, hodila s postankom 4.00 ure in naredila okoli 430 m višincev.  

Krasen dan, uživala sem in lepo mi je pri duši.

Življenje je cirkus,

kjer ločiš s težavo,

kdo igro igra

in kdo gleda predstavo!

/J. Medvešek/ - Cirkus/

Opisi poti