Zajamniki in najlepša ulica, bo moja pot.
Čez Praprotnico še nisem šla.
Z Marjano sva enkrat obiskali planino, iz smeri Šport hotela. Vreme je krasno in jutro mrzlo, ko parkiram na Rudnem polju. Preobujem se in si nataknem krplje.
Veliko tekaških prog je urejeno vzdolž poti proti Uskovnici.
Spustim se po levi peš poti, hodim po snegu.
Novo zapadli pršič je prav prijeten za hojo s krpljami. V daljavi se kažejo gore.
Gledam cesto v levo, splužena je. Verjetna je ta v opisu poti.
Nisem še šla po njej, zato nadaljujem še malo po znani poti proti Uskovnici.
Ko zagledam cesto za Praprotnico jo uberem kar čez pobočje.
Vzpenjam se po snegu ob cesti, prva hiška je ob poti, Praprotnica.
Nadaljujem po cesti. Zavijem k hišam in čez dvorišče, pot se konča. Zanimiva kravja odlikovanja visijo na vratih.
Dober zvonec, malo potrkam po njih. Prijazen domačin mi razloži, da je splužena cesta za hiše zgoraj. Moja pot pa se spusti za prvo hišo navzdol.
Turistična sirarska pot, planina sirarna Praprotnica, piše na tabli.
Spuščam se po kolovozu proti cesti in obstanem. Kakšne lepe stare hiše, stanovi.
Dimnik zunaj, to se le poredko še kje vidi..
Še dobro, da sem šla po tej poti. Potem nadaljujem naprej proti planini Zajamniki.
Splužene ceste je kmalu konec.
Hodim vso pot po snegu, je lažje kakor po stopinjah predhodnikov. Pršiča je ravno prav za prijetno hojo. Ubiram korake že kar nekaj časa.
Opazujem levo, če je kje uhojena pot, nekje od zgoraj bi morala voditi na to cesto. Nič ne opazim. Pa slišim traktor, ki prihrumi izza ovinka. Še kakšnih 15 minut imam do planine,
mi razloži prijazni voznik.
Cesta se ves čas polagoma vzpenja. Sonce spreminja sneg v drobne kristalčke. Bleščijo se kapljice na vejah grmičevja ob poti. Sirarna, vsa temačna tabla je ob poti in na drugi strani za Zajamnike.
Pa sem prišla.
Spustim se navzdol in najlepša ulica je pred mano.
Nobeden še ni šel po novo zapadlem snegu, čudovito. Fotografiram in se oziram naokoli.
S te strani še nisem šla.
Z Groševega hriba je najlepši pogled, tja grem.
Le drobne sledi so v snegu.
Hiška na hribu je ožarjena s soncem. Gledam gore, dolgo verigo Sp. Bohinjskih gora.
Le nekaj jih poznam in prilagam opise. / Klik na sliko, se poveča/...
Še Bohinjsko jezero se kaže za Rudnico.
Malo pred koncem ulice se povzpnem na hrib.
Stojim in gledam to čudovito sliko pred mano.
Ne vem, kateri posnetek je lepši.
Gore in hiške in moje sledi. Še Triglav se vidi zadaj za Toscem. Ko se nagledam te krasne panorame, grem še do zadnjih hiš.
Vedno so v senci. Obrnem se in si na klopci ene od hišk naredim malico.
Gledam na grič, slišim mijavkanje. "Muc muc," ga kličem. Pa se prikaže črni muc ali muca, lačen je in ves preplašen.
Skupaj pomalicava. Samo premaknem se, že beži. Ga je kdo pustil namenoma na planini, ali pa so lastniki ene izmed hišk, me žalosti misel. Nekam debel je čez trebuh. Upam, da ne bo mladičkov. Pustim mu še malo hrane in ga gledam kako hitro je pri njej, ko se odmaknem.
Vračam se po isti poti, po mojih sledeh.
Tudi nazaj ne gre dosti hitreje. Sonce topi sneg in delajo se cokle na krpljah.
Vroče postaja. Sence se prepletajo po cesti in beli grmički ob poti se bleščijo. Še zvonček je nekam tiho. Na koncu sem. Zgoraj že vidim lepe stare hiše.
Ne grem navzgor po kolovozu. Uberem jo naravnost mimo rumene hiše.
Nekje že pridem na cesto za Uskovnico. Jo že vidim, še po hribu se spustim in sem na njej.
Nadaljujem po moji sledi navzgor, do poti za Rudno polje.
Krplje so težke, vedno bolj. Vroče postaja na soncu, sneg se lepi povsod, kuham se.
Snamem krplje in si nataknem dereze. Pot je poledenela.
Tekači so na progah.
Na vrhu sem, še malo vijuganja med progami in že vidim avto. Živ žav je na Rudnem polju, tudi sankajo se.
Po GPS sem prehodila 11.00 km, hodila s postankom 5.00 ur in naredila okoli 400 m višincev.
Je kar naporna tale zimska tura, če greš bolj pozno od doma. Sonce in sneg pobereta energijo,
kaj dosti več ne bi šlo.
Triglavska ulica je čudovita.
Včasih rabiš nekoga,
da se z njim pogovoriš.
Včasih rabiš nekoga,
da se z njim poveseliš,
včasih rabiš nekoga,
še bolj kot suha zemlja vode,
da si izmenjaš duš obeh zaklade..
Da, včasih potrebuješ -
PRIJATELJA !
/J. Medvešek iz pesmi Včasih rabiš.../
"Najlepša ulica na svetu", je bojda zapisal legendarni Tine Mihelič. Prav nič se ni zmotil in zimski obisk v takem lepem vremenu je več kot čaroben ...
OdgovoriIzbrišiRes je lepo Heda, ko si enkrat tam in občuduješ to lepoto s hriba.
OdgovoriIzbriši