Mali vrh, Peči, Gosjak - zimski greben

 Mali vrh, Peči, Gosjak, noro lepa zimska tura.

 Še nikoli nisem šla v snegu na greben. Gledam vremensko napoved, sneg in dež in to ves teden. Pa me prešine, na Mali vrh grem. Hitro se preoblečem. Pripravim pijačo, vse drugo je v nahrbtniku in že se peljem proti Završnici. Jezero je zamrznjeno.

 Prečim most in na drugi strani levo po mehkem snegu.

 Frči naokoli, lepo je in nikogar ni.  Po stezi nasproti gostišča imam namen (opis poti). Pa me premami lepa potka ob prvem smerokazu. 

Sledi  so vidne v snegu. Drevesa, nizke smrečice, vse je poprhano z belino.

  Greben  je pred mano in oznaka  za Vodostan. Moja pot gre  v drugo smer.

Čutiš mrzli zimski dan,

zavit v beli pajčolan,

kraljica zima nam zemljo zakriva,

ljudje ne vejo nekod ne kam...

 Lepo je hoditi po grebenu, z belo okrašenim  drevjem.

 Spodaj pa vasice, zastrte s tančico. Brinjeve vejice štrlijo s snega, Brinje. Hodim po stezici, ki se vidi pod snegom.  Opazujem zasnežene skale s klobučki in resje prekrito z belo odejo. Le moje sledi se vidijo, ko včasih pogledam nazaj. Rdeče oznake, ne vem kaj pomenijo. 

Sedlo Veža in smerokaza za cerkev sv. Lovrenca in Mali vrh.

 Naravnost  gre moja  stezica. Že od daleč vidim pokrit prostor, Mali vrh.

 Ne zadržim se dolgo, le v knjigo se vpišem. 

Nadaljujem po grebenu, fotografiram.

 Lahko bi šla uro prej od doma, je kar je. Spustim se po skalah,

steza proti gostišču ni vidna. 

 Med drevjem se bežno svetlika sonce, ki se  prebija skozi sivino.

 Vedno več je skalovja. Nove stope  in klini, tam smo te vedno  nesli, bučka moja.

 V veliko pomoč so, saj so stranske stezice vse pod snegom in ne veš kam stopiti. 

 Klopca je ob robu in pogled na  zastrto Deželo.

 Pred menoj pa Peči. 

Nekaj je pritrjeno na desni strani, malo približam. 

Obidem Peči, stezice so ozke.

 Ni jih veliko hodilo po zimskem grebenu. Znamenje, odcep za Zavrh in Breznico. Pa lepa bela bučka Peni, prihaja iz smeri Zavrha.  Prihiti k meni in malo se pocrkljava. 

Naj sestopim ali nadaljujem? Opazim svežo sled v strmini, grem po njej.

Potepanje postaja vse bolj pestro, skalovja je vedno več. Gosjak je pred mano, skale  prekrite s snegom. Stope in klini pridejo  prav.

 Previdno se vzpenjam. Tam še gre, v nadaljevanju je bolj pestro.  Noro, v snegu še nisem lezla po skalah. Še po  lojtri in spet lazenje po skalah. 

Pogled nazaj,  je kar nekaj grebena za menoj.

 Zopet skale. Tudi tu nisi mogla sama, sem v mislih pri bučki.

 Sledi se izgubijo, le gamsove vidim. Preveč v levo se spuščajo. Grem raje po grebenu, tam sem že šla.  S skalovja čistim sneg, da imam oprimke. Prilezem na vrh in zagledam stezico. 

Čas me baše, pet bo ura in potem se hitro stemni.

 Bajtica pod stezo.

 Kmalu zagledam Sedlo Vrh  in znamenje na hribčku.

 Sestopam hitro, nekaj časa po cesti. Potresam nahrbtnik, da slišim zvonček.

   Še pred mrakom moram biti v dolini. Ubiram  uhojene bližnjice in se razveselim 

 zloženih hlodov blizu ceste.

 Cesta je zvožena, pod kolesnicami se vidi led. Tudi sredinski greben je precej visok,

 ni za vsak avto.

Kar nekaj časa hodim, da sem pri HE Žingarica. 

Mrak se že dela, hodim  ves čas po cesti,  korak je hiter.

 Parkirišče je razsvetljeno. 

 Po GPS sem prehodila 7,5 km, hodila 3.05 ure in naredila okoli 290 m višincev. 

 Lepo noro potepanje. Po skalah kar  malo preveč tvegano.

 Vendar je bilo nadaljevanje lažje, kakor obrniti se  in vračati po isti poti. 

Poljub snežinke med dlanmi,

umira, da se topi, da boža ne beži,

predana vetru v vse smeri,

hladi voljo nemoči,

 hrepenenja po večnosti...

/ Damjana Golavšek iz pesmi Beli sneg/

Opis poti po kateri sem imela namen.