Mavrinc, tudi Mravinc mu pravijo ali Špica v Sedelcih...
Meni je vedno lepo na tem razgledniku. Z Marjeto greva, na eno kratko, zimsko in luštno. Vršiška cesta je poledenela, na več koncih. Parkiram pri Koči na Gozdu, sam led.
Tudi po cesti naprej ni dosti bolje.
Natakneva si dereze in se vračava po cesti nazaj, do odcepa za Mavrinc.
Mimo klopce, le včasih jo vidim.
Pot je uhojena, na začetku vodi bolj v desno. Potem se vzpenja proti grebenu. Sneg je pomrznjen, brez derez bi težko šla.
Na grebenu se pokažejo gore, vedno privabijo nasmeh na obraz.
Še malo po pestri stezici
in zadnji ovinek.
Spustim Marjeto naprej,
naj uživa v prvem pristopu na Mavrinca.
Sonce obsije ruševje ob poti in sneg se blešči. Tudi Prisank je ves obsijan. Hodim za Marjeto, ki ubira zadnje korake in jo opazujem. Kar naenkrat ni več ruševja in je na vrhu.
Stoji in gleda, brez besed je. Potem pa navdušenje, vesela je.
Ves ta gorski svet okoli naju. Sami velikani. Kažem ji gore, komaj kaj sliši.
Pa napišem imena vrhov, da se ve. Je Miha pomagal in JUŠ. /Klik na sliko, se poveča/.
Malo potresem nahrbtnik, da se oglasi še Irin zvonček. Večkrat sva bili tu. Lepo je! Povsod, kamor pogledaš, prestol sredi gora.
Opazujeva planino v Klinu in smučine proti Kriški steni.
Narediva kratko malico, potem se posloviva od lepega Mavrinca.
Nekaj jih srečava, ki se vzpenjajo proti vrhu.
Parkirni prostor je poln. Previdno peljem po cesti navzdol. Navzgor vozijo po srednjem, kopnem delu ceste in ovinki so nevarni.
Po GPS sva prehodili 4.00 km, hodili s postankom 2.50 ure in naredili okoli 400 m višincev.
Krasen dan in lušten izlet je za nama.
Sreča na obrazu človeka,
človeka, ki si ga osrečil,
je tisto kar šteje.
Stisk roke njegove,
pogled, ki te gane,
pogled, ki v spominu za vedno ostane
- je tisto, kar šteje !
/J. Medvešek - iz pesmi -Sreča na obrazu/
Ni komentarjev:
Objavite komentar