Planina pod Golico je moje izhodišče.
Hodim po zasneženi cesti skozi Savske jame.
Zabrisane sledi korakov in smučk so pred mano. Tudi sankajo se že. Lepo okrašene smreke velike in male so ob cesti. Belo so odete le sonca v tem koncu ni, ki bi naredil zimsko idilo še lepšo.
Mrzlo je, hodim po kolesnicah avtomobila, ki je peljal nekam proti tovorni postaji. Pri odcepu za Markeljnovo planino že lovim sončne žarke.
Gledam Golico odeto v belino.
Snega je vedno več in malo pred Križovcem si nataknem krplje.
Križovec, ceste niso plužene v nobeno smer.
Nadaljujem proti Pustemu Rovtu. Sonce mi mežika skozi veje.
Čutim veter, grmičevje ob poti se klanja. S smrek je otresel skoraj vso belino.
Na Pustem Rovtu sem, stojim in gledam.
Vsiplje sneg se kakor puh iz drevja,
ga veter stresa iz vejevja
in nosi, kot kristale svetle
v mavrici srebrni...
Sneg se vrtinči okoli mene. Me šiba po licih, ko stopah po izpihani planini. Potegnem si kapuco čez kapo, da komaj vidim. Le nekaj fotk mi uspe narediti.. Sunki se zaletavajo vame, me premikajo.
Čez Rovt moram, ali pa obrniti nazaj. Tuli okoli smrek, pika po obrazu, me preganja. Huda jeza ga muči. Še zvonček se oglaša, ko se vrtinči okoli. Dobro da imam krplje, ponekod je dosti napihanega snega. Počasi se prebijam čez bojišče in pri ograji si oddahnem.
V zavetju drevesa opazujem sneg, ki ga veter nosi visoko. Kot prozorna ograja, ki se ob robu gozda suče in razprši.
Nekaj porisanih smučin je v spodnjem delu.
V gozdu ne piha tako močno.
Pri smerokazu se usmerim proti cesti za Belsko planino.
V lesketajoči mavrici kristali,
sesipajo se, kot srebro, zlato,
kot tisoč majhnih lučk,
v zrak zmetanih...
S pomočjo stopničke na krpljah je vzpon lažji.
Hodim, fotografiram in si ogledujem zimsko naravo. Veter še vedno divja skozi gmajno.
Na vsaki čistini me opozori, da si hitro poveznem kapuco čez kapo. Obrnem se in zagledam smučarja in kosmato bučko As-a.
Do planine gresta, na Struški preveč piha. Odbrzita naprej, jaz pa uživam v panoramskih razgledih.
Vse se vidi: od Pokljuških gora, Triglava, Rjavine, Cmira, Stenarja, Razorja, Škrlatice, Špika,
V. Ponce, Jerebikovca.
Kepa, Gubno, Dovška Baba, Hruščanski vrh, Golica so čisto blizu.
Spodaj pa hiški na Pustenm Rovtu.
Sonce riše čudovite figure po snegu in smrečice so kot okraski.
Vedno se za kakšen ovinek uštejem, preden pridem do koče na Belski planini.
As je hitro pri meni.
Malo se posladka s piškotki, potem pa mi pozira. Lep kuža, mlad in igriv. Luštna družba, še nekaj fotk in odideta.
Vpišem se v knjigo in na brzino pomalicam. Letno gledališče ima prepih in le med vrati se lahko malo posedi.
Nad Struško se vrtinči sneg. Veter divja tudi na gori.
Spustim stopničko na krpljah in peta se lepo ugreza v sneg. Užitek je hoditi s temi krpljami. Ubiram snežino in hitro sem pri spodnji zapornici.
Še malo po cesti in sem zopet na vetrovnem bojišču.
Veter se je pomaknil nižje, od hišk naprej. Ni tako hudo kot prej.
Sveže stopinje so v snegu, nekdo se je obrnil. Hitro sem v zavetju gozda. Križovec že vidim.
Še spust po cesti skozi Savske jame.
Sonce me spremlja še nekaj časa. Pri sankaški nekaj delajo. Avto, ki zadaj vleče gume, zanimivo.
Navijači ob cesti že čakajo in kimajo z belimi kapucami.
Po GPS sem prehodila 14.5 km, hodila s postankom 6.10 ure in naredila okoli 720 m višincev.
Lepo, pravo zimsko potepanje.
O, kakšen dan,
da zvabi te, potegne te v naravo,
da zakorakaš v snega ponjave,
da gaziš, greš, korakaš, hodiš,
čeprav brez cilja v sen,
v naročje zimske pravljice sanjave...
/ J. Medvešek iz pesmi - O, kakšen dan/
Ni komentarjev:
Objavite komentar