Mrežce, čarobni december nad Lipanco

Čarobni december nad Lipanco,

je že tako kot pesem pravi....

Tik - tak, tik - tak,

naj luna bo al' sonce sije,

ura neprestano bije,

ve to od nas prav vsak.

Mrežce, razgledni vrh nad Blejsko kočo je dobro obiskan poleti. Tudi v snegu je hitro uhojena pot.

Začnem Pri Rupah. Pod koraki škriplje pomrznjena zemlja.

Sonce se ravno dviga nad golimi vejami dreves. Ustavi za smrekami in nadaljuje svojo pot. Počasi se vzpenjam. Zimski čas je pri ljudeh podoben kot pri naravi. Vleče me nekam, pa se mi ne ljubi preveč. Tudi telo zahteva svoj počitek. Ni tistega koprnenja, ko me lep dan požene navkreber.

Prečkam cesto, gozdni delavci so na delu. Vroče je. Puhovka roma v nahrbtnik, pa kmalu še majica. Nimam kaj dosti več sleči. Še rokavic ne rabim. Pa rahlo zapiha in že se oblačim. Toliko dela s slačenjem in oblačenjem, že dolgo ne. Pot je pomrznjena in nataknem si dereze. Streha se že vidi.

Še malo in pokaže se Blejska koča, vsa lepa v novi preobleki.

Vpišem se v knjigo, je kar pred vhodom. Nikamor se mi ne mudi, hodim, ker pač grem.

Lovim sonce v objektiv.

Se poigravam z njim, z vseh strani mi pošilja svoje žarke. Mrežce, Lipanski vrh, Lipanska vrata so nad menoj.

Vzpenjam se po uhojeni, zasneženi poti. Višje sem, več je snega. Grmovje se je že otreslo in gole veje štrlijo.

Sonce mi zopet mežika čez hribček in me vabi.

Smerokaz za Viševnik. Ni dobro uhojena pot, čeprav me mika Debeli vrh nad Lipanco.

Grem raje na Mrežce. Tam sem hitreje med gorami. Potka se strmo vzpenja in na planoti že vidim obrise gora.

Zvonček nič ne cinglja. Predstavljam si Iro kako bi uživala. Polna bunkic, kot novoletni drevešček v snegu.

Tik - tak, tik - tak,

ura neprestano teče

in nikomur ne poreče,

kdaj se ustavil bo življenja trak.

Postaja zanimivo, malo se igram na snegu, všeč mi je.

Zopet strmina in potem gledam ptičke, ki se preletavajo po ruševju...

Gore, gore, lepe kot vedno: Debeli vrh nad Lipanco je pred menoj, ni videti dosti uhojen.

Pa Viševnik, Selišnik, M. in V. Draški vrh.

Še malo se pomaknem proti robu. Sneg je skorjast in se predira. Debeli vrh, Vernar, Mišelj vrh, Kanjavec,

Rjavec, Mali Triglav, Triglav. Še dom Planiko vidim in Kredarico.

Lepi, čudoviti razgledi. Veselje se vrača. Hodim po stezi, sneg frči na vse konce, uživam.

Prepadi nad Krmo in pot čez Teme na Rjavino.

Mali in Veliki Pršivec sta tam, ne vem točno kje.. Vem pa, da je z Velikega Pršivca globok pogled v dolino. Občudujem vrhove na vse konce.

Še skozi ruševje in sem tu...Na Mrežcah sem, 1965 metrov šteje vrh v višino.

Iščem žig, pri ruševju je.

Globoko spodaj je Krma, vsa temačna.

Planina Zajavornik nima dosti snega.

Hiške na Lipanski planini so pod mano.

Gledam stopinje naprej proti globeli.

Ni jih veliko nadaljevalo pot, proti Lipanskem vrhu.

Krasne so danes gore, vse v moji bližini. Še Karavanke se lepo vidijo in naprej proti K.S. Alpam.

Sneg jih naredi še bolj čarobne, nedostopne..Približam Triglav, dom Planiko in Planinski dom na Kredarici.

Pa Kreda, Rž in Rjavina in Luknja peč, vse je blizu.

Nekaj malega prigriznem. Počasi se poslovim od gora.

Sestopam proti Blejski koči. Sneg se zgoraj mehča, toda spodaj je pomrznjen. Brez derez bi šlo bolj težko. Koča, kmalu sem pri njej.

Nima veliko obiska.

Nadaljujem po poti, še nekaj se jih vzpenja.

Moj rdečko sameva, nobenega avta. Peljem po cesti naprej in pri smerokazu zavijem levo. Nekaj časa lepa cesta, potem razrita od hlodov, to se večkrat ponovi. Po dveh km sem na glavni cesti.

Po GPS sem prehodila 7.00 km, hodila 4.30 ure in naredila okoli 615 m višincev.