Jeseniška planina, Klek

Bim bam, se sliši od cerkve svetega Križa zvon.

Sedem je odbila ura, ko se spuščam po klancu proti mostu. Pri smerokazu pri zadnjih hišah se zaženem v strmino. Strma steza, ki se včasih malo položi. Pomrznjena je in lepo se hodi. Markacije mi kažejo pot. Skozi drevje že mežika jutranje sonce. Prečkam vodo in se vzpenjam po cesti.

V daljavi se kažejo Pokljuške gore, Triglav, Stenar.

Lep dan se obeta. Še nekaj ovinkov in streha pastirske koče na Jeseniški planini se že vidi. Do sem je bil moj namen. Lepo je, fotografiram na vse strani. Tako lep dan, bilo bi škoda, če ne grem naprej. Nadenem si dereze. Na snegu vidim sledi, ki se vzpenjajo proti Rožci. Sledim jim vse do vrha pobočja. Tam pri drogu za smerokaze, pot zavije levo v gozd. Snega je kakšnih 15 -20 cm, uhojena stezica. Hitro sem na drugi strani. Le malo stran od Mokotove bajte pridem na planino. Odprejo se razgledi na Julijce, božanski. Pokljuške gore, Rjavina Triglav, Cmir, Vrbanove, Stenar,

Hruščanski vrh, Koprivnjak, Dovška Baba Gubno, Kepa,

Golica, Struška, Stol. Zadaj Košuta,Vrtača.

Kako lepo, vzdihujem in slikam. Nekam čudno dela aparat. Pipip, se oglasi vsakič ko pritisnem. To ne bo dobro. Naredim nekaj fotk še s telefonom, za vsak primer. Še sreča, drugače bi ostal le spomin na čudovit dan. Uhojena steza vodi naprej proti Hruščanskem vrhu. Moja smer pa je Klek. Počasi prečim pobočje in se vzpenjam proti sedlu Rožca. Vse je na ogled, do Mangarta se vidi, pa Karavanke, lepo, zelo lepo.

Aparat škljoca, telefon škljoca, nekaj že bo. Pobočja so prekrita s snegom. Lepo so vidne sledi na sosednji, Hruščanski vrh.

Tudi na Klek je uhojena stezica.

Vzpenjam se in uživam v razgledih.

Na Kleku se malo poigram, naredim snežaka.

Pa še enega, da je bolj luštno. Zadaj pa belina tritisočakov pri sosedih.

Še zvonček se oglaša, igrava se skupaj.

Na hitro nekaj pojem, potem se usmerim nazaj. Pa se kmalu premislim, po grebenu grem.

Vedno rinem nekam, kjer je težje. Sledi ni več, le osamljeni koraki so v obratni smeri. Pa hodim po njih. Golica kaže svoj dolgi greben, pa Struška in zadaj Košuta.

Spodaj že vidim Jeseniško planino. Strmina je vse hujša in snega vedno več. Drsi mi, na derezah se delajo cokle.

Obrnem se nazaj proti grebenu. Sestopila bom nižje po prisojnem pobočju. Po travah med snegom se lažje hodi, čeprav so pomrznjene. Gledam kočo na planini, previdno sestopam do spodnje poti.