Na Roblek, morda je ves zasnežen,
so smreke odete v bela oblačila, morda?
Kot droben cvet, ki prekriva ga sneg,
kot ogenj, ki v vetru spreminja se v led,
kot majhna lutka, ki nimaš je rad,
počutim se mnogokrat.
Sedem je ura, ko se odpeljeva z Marjeto z Jesenic. Oblačno je, imam pa občutek, da je višje gori modrina neba vsem na ogled. V Dragi je veliko parkiranih avtomobilov. Snega je bolj malo. Po cesti je posut pesek, da škriplje pod čevlji. Prehitevajo naju, hodiva svoj korak in klepetava. Zavijeva v gozd, kjer se stezice zaključijo pod planino Planinica.
Pričaka naju sonce in beli oblački, ki se podijo po modrem nebu.
Narediva kratek postanek pri koči. Nataknem si male dereze, da je korak bolj varen..
Nadaljujeva po cesti in kmalu sva pri Tomčevi koči.
Začne se strmina, ki se malo predahne šele pred zadnjim ovinkom.
Sonce naju spremlja in riše sence po gozdni poti. Pot Čez Rožo je uhojena.
Pobočja tam so strma, če je ledeno ni varno.
Že gledava planoto pod kočo in morje meglic pod nama.
Čudovito je.
Le Julijci gledajo iz meglic in Dobrča pod nama.
Smreka na Robleku je vsa zelena. Manjka ji belih okraskov.
Stol je čisto blizu, koča se vidi.
Pa Celovška špica, Orlice, Srednja peč, Srednji vrh.
Še Svačica se kaže za dolgim grebenom Vrtače.
Približam Julijce: Kanjavec, Triglav, Rjavina, Cmir, Stenar. Spredaj pa Pokljuške gore nad Krmo.
Živžav je pri koči, vstopiva. Naročiva kavo in čaj. Lepo je okrašeno. Novoletni aranžmaji na mizah in okenskih policah so čudoviti. Veliko obiska imajo. Koča je odprta vsak vikend, slišim oskrbnico.. Zunaj pa čudoviti razgledi. Morje meglic in na nebu oblački, ki postajajo vse temnejši.
Deteljica za srečo, prijatelji.
Pot na Begunjščico je tudi uhojena.
Osamljeni orel še vedno čaka družbo.
Pred vhodom sta dva nova, ki pozdravljata obiskovalce.
Gore postajajo temnejše, sonce se spušča vse nižje.
Odpraviva se proti dolini.
Pod kočo srečava kolesarja, domačina. In za njim še eden, dobra sta.
Veliko kosmatih bučk srečava. Mislim nate Ira moja, tudi tvoja je ta pot.
Še zvonček prijetno cinglja.
Danes je dan za polena. Nosijo jih, tudi po tri naenkrat.
Veliko se jih vzpenja, pri koči ne bo dolgčas.
Tomčeva koča in pastirska koča na planini Planinica sta že temačni.
Spustiva se po cesti. Vedno bolj je mrzlo. Veliko je parkiranih avtomobilov, isto kot poleti.
Po GPS sva prehodili 11.5 km, hodili s postanki 5.1o ure in naredili okoli 970 m višincev.
Krasen zimski dan.
Vsaj malo sonca, vsaj malo smeha, za svet, kjer teče življenja reka,
topline malo, ljubezni nežne, miru vsaj malo si zdaj želim.
Vsaj malo sreče, veselja malo in da ljudje bi več ne jokali,
miru vsaj malo, vsaj eno željo, da upanja zdaj še ne izgubim.
/ Verzi iz Gorniške pesmarice/
Ni komentarjev:
Objavite komentar