Jeseniška planina spomladi

Jeseniška planina je ozelenela.

Rumeno, belo obarvana je čudovita. Pomlad je dokončno pregnala zimo in rože so neverjetno hitro pokukale iz zemlje. Okoli koče je vse rumeno od cvetočega regrata.

Visoko na pobočju se vidi belina cvetočih narcis.

Tudi pod Malo Golico so narcise pobelile planjave, dober teden prej kakor lani. Rada hodim v tišini, proti planini ne bo veliko pohodnikov. Planino pod Golico že rahlo boža jutranje sonce. Ovčke se gnetejo okoli drevesa, zebe jih.

Pogledi proti vrhovom so lepi, vse je zeleno. Le Golica je malo zamegljena. Spustim se mimo cerkve sv. Križa. Vedno pomislim na pokojna Joža Čopa, ko grem mimo.

Zagrizem se v strmino, v začetku je potka blatna.

Skozi gozd postane bolj prijetno, prečim cesto.

Borovničevje mi dela lep špalir.

V tišini se oglašajo le ptički. Veselijo se pomladi. Žvrgolijo pesem o življenju, ljubezni, ki se vedno znova poraja.. Ograja, še malo in spustim se navzdol.

Prečim potoček in sem na cesti za Plavški Rovt in odcepu za Jeseniško planino. Gospodar planine je tam. Čaka še druge, ograje bodo popravljali.

V začetku junija pride živina na pašo, izvem pri pastirski koči. Hodim po cesti, v daljavi se kaže Očak, zakrit je z meglicami.

Že vidim kočo.

Lepa je.

Sonce riše temne figure in planina je vsa rumena od regratovih cvetov.

Glasba se sliši iz koče in kmalu pride ven gospodinja. Malo poklepetava, potem se odpravim naprej.

Po pobočju se vzpenjam, visoko nad kočo cvetijo bele princeske.

V grabnu je še sneg, nad njim pa opojno dišeče narcise.

Hodim naprej in gledam nazaj. Pri koči postaja živahno.

Ljudje prihajajo z avtomobili. Bližam se belim princeskam,

ni jih toliko kot pod Malo Golico.

Jih je pa dovolj, za potešit dušo in oko in uživat v omamnem vonju. Poslikam malo naokoli.

Pri koči je živ žav, delat grejo.

Kmalu bo planina oživela in slišal se bo prijetni zvok kravjih zvoncev. Lepi so razgledi, še v dolino se vidi. Le vrhovi naokoli se skrivajo v meglicah. Gledam proti grebenu, čisto blizu je. Rdeče je obarvan od cvetoče rese.

Oblaki postajajo vse temnejši, tudi nad Golico ni lepo. Ne grem do grebena, spustim se nazaj do koče.

Ob drevo se nekdo stiska.

Še fotka za slovo in spuščam se po bližnjici navzdol.

Kot vedno je pot daljša. Slabo vidna steza in podrto drevje, pa se raje spustim nazaj do ceste.

Velika skupina pohodnikov se vzpenja.

Nadaljujem po cesti za Plavški Rovt. Januarja sem jo delno prehodila s krpljami. Pri odcepu za Plavški Rovt nadaljujem levo.

Ne ubiram bližnjic in hodim po cesti. Zanima me, kako daleč je do odcepa, kjer cesto preči markirana pot iz Planine pod Golico. Pa sem tam, spet nekaj novega vem. Na štoru opazim čudno flaško, zjutraj je še ni bilo. Verjetno nekaj pomeni.

Spustim se navzdol. Proti koncu se izognem blatni potki in grem raje čez travnik.

Že vidim cerkev in hiše v bregu. Še mimo znamenja in po strmi cesti, pa sem pri cerkvi. Spodnja pot vodi do Cena Razingarja in Alpe v malem, košček raja pred domačo hišo.

Mogoče je pri hiši kaj novega, moram enkrat pogledat.

V Planini pod Golico je polno avtomobilov. Vse je zabasano tudi proti Savskim jamam, izvem med potjo. Tudi navzdol proti spodnji postaji sedežnice je polno pleha. To mora biti gužva na Golici in Španovem vrhu.