Na Belski planini pa rož'ce cveto

Planina Svečica, Veliki vrh, Ptičji vrh, sedlo Suha.

Karavanke žarijo v pisanih barvah nežnega cvetja. To je vedno lepo za pogledat.

Pred zadnjim ovinkom za Križovec zavijem desno, v smeri za Mavre. Ob markaciji  je kar nekaj prostora za avtomobile. 

Pot, bolj kolovoz je strm, vendar si zelo hitro na Pustem Rovtu.  To  pride  zelo prav ob povratku, saj se pot nazaj do Križovcev vedno vleče. Pusti Rovt, vreme ni ravno obetavno, Struško trenutno zakrivajo oblaki. Cesta na začetku planine ima globoke razpoke, vendar  se vozijo čez. 

Naprej proti sedlu Suha  je  lepša.

 Upam, da bo bolje, saj se vreme hitro spreminja. V daljavi že gledam Golico. Po cesti se vzpenjam, vmes pogledujem proti Julijcem in Mali Golici.

 Zdi se mi, da je na pobočju  manj beline, kakor lani.

 Belska planina ali Svečica žari rumeno. 

Zlati sončki so že od daleč vidni, na skalah pred pastirsko kočo.

Je pa mrzlo jutro, vse navlečem nase iz nahrbtnika nazaj, kar sem po poti slekla. Še kapa in rokavice  pridejo prav. Piha, veter mi odnaša kapo, ko fotografiram lepo cvetje.

Za encijan sem prezgodja, še spančka in čaka sonce, da se odpre.

Gledališče še nima obiskovalcev, stolčki samevajo.

 Zoisove vijolice, pomladanski svišč, grmičke narcis in druge drobne rožice  nežno kuštra veter.

 Povsod cvetijo avriklji, encijani, vijolice.

 Tudi zgoraj nad kočo in ob zbiralniku vode.

 Nagledam se lepot  planine,  če bo vreme zdržalo se tu ne bom vračala. Vzpenjam se med ruševjem nad vodnim zbiralnikom in se čudim. Rože cvetijo povsod, tudi po pobočju.

 Meglice pa se podijo iz ene strani na drugo. Igre brez meja.

Višje gori se običajno razcvetijo, ko na planini že odcvetijo. Letos je vse nekam hitro in tudi hitro ovenijo. Veter, sonce in oblaki beli in temni se podijo naokoli. Ravno fotkam  rože med rušjem, ko nekaj švigne mimo mene.

 Dani, someščan me prehiti. 

Malo klepetava in potka se že izgubi med nizkim ruševjem, ki se še ni dobro pobralo od snega.  Nižje opaziva drugo in kmalu sva na Velikem vrhu, 1944 metrov visoko.

 V dolgem grebenu Struške se stemni in vrh  prekrije sivina.

Pri kontejnerju že cvetijo Zoisove vijolice.

 Tudi v dolino se nič ne vidi. Pa le za kratek čas. Veter se danes zelo zabava in dela predstave po svojih željah. Sonce se prikaže in beli oblački žarijo in spet je krasen razgled. Le gore ostanejo zamegljene. Pa se le malo obrneš in že ni ničesar več. Na kratko pomalicam. Dani se spusti proti koči. Mene pa vleče po stari graničarski poti,  proti sedlu Kočna. Malo me skrbi severna stran. Tam po pobočju do  kotanje, še v juniju leži sneg.  Ruševje je čisto poležano in le stežka se prebijam skozi. Steze skoraj ni videti. Nekako mi uspe, potem pa ... Sneg, dolgo snežišče.

 Poizkušam drugje, pa so veje premočne, da bi se zrinila skozi. Grem pa po snegu, nazaj se mi ne da. Meni podobno. Počasi se spuščam ob ruševju navzdol.  Pomagam si z  vejami in previdno prečim sneg, ko je treba. Oblački me zabavajo. Sem jih že pogrešala.

Mimo okamnelega žabona grem, pa se ne zmeni zame.

 Sonce sije in sneg je večinoma ravno prav mehak za sestop po petah.

 Malo si oddahnem pred nadaljnim sestopom. Že vidim stezico, ki vodi na vrh planine.

 Kar dosti  snega je po tej strani. Če mi zdrsne grem po ta zadnji in bom hitro v ruševju spodaj, mi gre na smeh, pa se je dobro izšlo. Prebijem se skozi in zopet sem med rožicami na planini. Pogledam nazaj, je bil kar pester sestop.

Nadaljujem ob robu pečin, po stari graničarski poti. Na mejnem grebenu Slovenije in Avstrije.

Opazujem oblake, marsikaj si lahko mislim in gledam po grebenu proti Kepi.

Avriklji, encijani, spomladanski svišč, vijolice, cvetijo tudi po tej strani.

 Rožice povsod, prevladuje rumena. 

Slikam sneg na drugi strani in skupino ljudi, potem pa se povzpnem na greben. Luštna je potka med rušjem. Tudi tu so še sledi hude zime. 

Pogledujem naokoli in občasno kaj ujamem v objektiv.

Pusti Rovt in Markeljnova planina, le ozek pas gozda ju loči.

 Alpski kosmatinec, je lep ko cveti in potem ko odcveti.

 Oblački, zanimivi  kot vedno so ves čas nad menoj.  Pot se spusti navzdol.

 Že dolgo nisem šla po tej strani. 

Koča na Golici  se lepo vidi in belina cvetočih narcis pod Malo Golico tudi. 

 Skalovje je pred mano, ne vidim poti čez. Le spodaj se vije stezica. Stopam po njej in mi je žal, da nisem probala čez skale. Mogoče se pa pride. Je kar je.

Mala Golica približana.

  Markeljnova planina.

 Na sedlu Kočna  nadaljujem po grebenu.

 Na Ptičji vrh grem in se spustim navzdol na sedlo Suha. Vse je rumeno, regrat cveti in stezica je obdana s cvetjem. Tudi ranjak  že cveti. Skozi gozd vodi lepa pot, ne grem po njej. Povzpnem se na greben.  Na Ptičjem vrhu me pričakajo narcise.

 Kako lepo je danes, ko je povsod polno cvetja. Gledam navzdol, nobene stezice ni. Le potka skozi gozd se vidi. Pobočje je polno cvetočih rož.

 Mačenski vrh, sedlo Kočna in greben proti Struški.

 Ta del poti iz Ptičjega vrha do sedla Suha še nisem prehodila. Vidim potko skozi gozd, mene pa vleče greben.  Ni jih še dosti hodilo po tej stezici,  polna  je listja. 

Ograja  in prehod čez njo, pa se na sedlu Suha.

 Nekaj fotk in nadaljujem po cesti proti Pustem Rovtu.

  Hitro sem tam, le 15 minut in že gledam  koče na Rovtu. 

Vse diši po medu, regrat  cveti in v zraku je prijeten vonj. Še mimo koč in spustim se po kolovozu do avta. Še dva sta parkirala. Vreme je bilo  prijetno za hodit.
Slačenja in oblačenja pa že dolgo nisem imela toliko kot danes.

 Po GPS sem se potepala 6,20 ur, prehodila dobrih 13.00 km in naredila okoli 1030 m višincev. 

Lepo je bilo in zadovoljna sem.

V srcu, če je ta prav

je zmeraj prostora

za tisoč imenitnih stvari,

ki jih ljubiti mora,

vse kar živi.

/ Tone Pavček - Srce/

Opis poti - Struška