Vrtaška planina, po stezicah od Peričnika.
Me že dalj časa mika ta pot, mogoče mi pa uspe.
Lani sem pri sestopu iz Slemena začela na Njivicah in zgrešila odcep za slap, zaključila sem na Črlovcu. Dolga je bila pot do avta. Tokrat bom začela od slapa. Hodijo nad zgornjim in pod spodnjim slapom, to vem. Urban s PD mi svetuje, naj grem raje po spodnji poti. Upoštevam njegov nasvet. Ni pa kaj dosti napisanega o teh poteh. Le Bojan je nekaj pisal o spodnji poti, na svojem blogu. Enkrat, kakšnih 15 let nazaj sem šla z eno skupino. Pa se spomnim le strmine in potke pod skalami. Bo kar bo. Parkiram v Mojstrani, nasproti stezice po kateri bom sestopila.
Hodim po cesti, šmarnice cvetijo, ptički žvrgolijo, pa sem pri zadnjih hišah.
Pred mostom ni več parkirnega prostora, hlodi ležijo vse vprek.
Nadaljujem čez prvi mostiček, po tehnološki poti.
Lepa gorska stezica, spodaj pa peščeni prodi ob Triglavski Bistrici.
Prijetni kotički za vroče poletne dni.
Že vidim drugi most in znano pot.
Škrnatarica, Kukova špica, Vrh nad Mužiči, Gornov Komen.
Koča pri Peričniku. Nekaj frči po zraku, dron se spušča.
Koča pri Peričniku. Nekaj frči po zraku, dron se spušča.
Zaženem se navkreber in spustim naprej mladce, ki se nekam razgubijo.
Občudujem slap Peričnik, zelo je vodnat.
Voda prši, da še fotkat ne morem.
Spustim se navzdol, prečim mostiček in nadaljujem po potki.
Ko se potka spusti proti koči, nadaljujem levo v strmino.
Dobro je vidna pot. Pa sem zopet pri slapu, le iz druge strani.
Od tu je še lepši, bolj izrazit.
Nadaljujem pod skalami, teh skal se spomnim.
Potka poteka pod skalovjem, se spušča in zopet pod skale. Večinoma ji lahko sledim, le pri jašku naredim obhod in se zopet vrnem pod skalovje.
Pri pečinah sem, kjer voda prši in teče po skalah, čudovito je.
Stojim in opazujem, kakor bi deževalo in moja potka se vije točno tam spodaj. Nadenem si kapo in nadaljujem pod pršečimi skalami. To pa je nekaj lepega, dež sredi sončnega gozda.
Stezica me privede na lepo gozdno pot. Le kje se začne, ko bi vedela...
Odcep slabo vidne poti se vidi desno v gozd, ne zdi se mi ravno prava. Nadaljujem levo, predolgo hodim v to smer. Na desno je kolovoz, pa je ves v zelenju in se vrnem nazaj.
Hodim zopet v levo, postaja že široka cesta.
V daljavi se kažejo Julijci.
Na desni opazim potko za navzgor in kmalu še stezico, ki se strmo vzpenja. Še kar hodim po cesti in sem pri strugi Peričnika.
Predaleč na levo se odvija ta pot. Grem nazaj mimo strme stezice
in se pričnem vzpenjati po drugi potki, z možicem ob strani.
Še vedno je dosti sledljiva. Balvan sredi gozda in nekaj rdečega je na njem.
Steza se strmo vzpenja, še možica vidim.
Včasih se pokažejo tudi vrhovi okoli Triglava: Bovški Gamsovec, Pihavec, Stenar.
Pa sem zopet v dilemi. Naravnost navzgor je stezica in desno tudi.
Grem po desni, mi je videti lepša. Verjetno sem tu naredila napako.
Stezica navzgor se po logiki sodeč, hitreje priključi stezi za planino. Moja pot pa se kmalu začne izgubljati in iščem sledi za nadaljevanje. Vidim del steze, pa je zopet ni in to kar nekaj časa.
Melišče je pred mano in ob robu je možic.
Nisem prva v tem koncu. Prečim kratko melišče, ki se spušča daleč v dolino.
Na drugi strani iščem v gozdu nadaljevanje poti. Kozje stezice so to in veliko jih je.
Za trenutek jih vidiš, narediš nekaj korakov, pa jih že ni. Na desno moram proti svetlobi, da vidim kje sem. Vzpenjam se po grebenu, ko opazim potko se spustim v gozd, pa zopet nazaj. Strmina je huda in polna listja, ki prekriva sledi. Ni prijetna pot, jezim se nase. Je kar je, razveselim se majhnega možica, pa še enega.
Govorjenje slišim, nekje blizu so in... Juhuhu na pravi potki sem.
Od veselja bi najraje zakričala na ves glas. Dva se vračata z Vrtaške planine, vesela sem ju.
Zapičim zastavico v moj GPS zemljevid. Stezica se v širokih okljukah vzpenja, prava lovska pot. Še nekaj zajl je, za varno pot nad strmim grebenom.
Macesnovec, Rjavina, Triglav, Cmir, greben do Požgane Mlinarice, dolina Vrata,
opazujem jih pri zajlah.
opazujem jih pri zajlah.
Ob grebenu so me vodile stezice.
Cmir, Triglav..
Še malo pa sem pri pašni ograji, še ena zastavica.
Streha pastirske koče na Vrtaški planini se že vidi.
Stezica pa bolj slabo, za temi štori je.
Oddahnem si in in na vrsti je malica in kratek počitek.
Razglede na gore so mi vzele megle. Pri zajlah pa sem jih ujela v objektiv. Koča je prazna živine še ni. Vpišem se v knjigo in se odpravim nazaj po " kravji " poti. Pritisnem še zastavico,
skoraj pozabim.
Pri skali je potka širša, skalovje je obdelano.
Tudi ovinek naprej je na novo posut s kamenjem. Še nekaj jih srečam, ki se vzpenjajo proti planini. Spodaj že slišim šumenje Triglavske Bistrice. Kmalu jo tudi opazujem, pa tudi
Dovje in Mojstrano.
Še malo in skozi drevje se vidi moj rdečko.
Mogoče bo zgodba komu v pomoč, če se odpravi po lovskih potkah. Pa raje ne hodite sami. Kozje stezice so zelo strme, ne veš kje si in niso varne. Hodiš le po občutku, če nimaš naloženega zemljevida v telefonu ali garmina, ki te vodi po označeni poti.
Najbolje je iti z nekom, ki že pozna pot.
Najbolje je iti z nekom, ki že pozna pot.
Še iz Vrtaške planine do Peričnika moram probat, če se bo izšlo. Po vpisni knjigi sodeč večina pohodnikov sestopa v dolino po tej poti. Stezica ali odcep mora biti opazen.
Po GPS sem prehodila slabih 13 km, hodila s postanki 6.10 ure in naredila okoli 830 m višincev.
Občutek je dober, ta moja pustolovska me vedno kam zapelje.
Ne izbiraš, kako boš umrl, ali kdaj,
lahko pa odločaš, kako boš živel, sedaj.
/ Joaz Baez/
Ni komentarjev:
Objavite komentar