Slap Grmečica, izlet za mojo kosmato bučko.
Peljem mimo Bleda pa je otoček tako lep, da hitro ustavim.
Voda ima poseben odsev, ni dolgo kar je deževalo. Nadaljujem proti Bohinju in pred mostom čez Savo Bohinjko zavijem levo. Peljem še km ali malo več po cesti, da bo Ira zmogla pot. Cesta je polna udarnih jam, polnih vode. Pustim avto odmaknjen od ceste, saj vidim sveže sledi tovornjaka.
Nadaljujeva peš. Pri Plavžu svete Eme-Heme že vidim tovornjak, z naloženo hlodovino.
Ogledava si vsaka po svoje, srednjeveško livarno pri Plavžarici.
Do izvira Plavžarice je preveč zaraščeno in nadaljujeva naprej po cesti.
Cesta, iščem prehode čez blato, ki ga je povsod polno. Dež in tovornjak naredita svoje.
Lezeva po robu, skačeva na sredino, pa spet na kraj.
Viseča brv- most, se greva malo "poguncat". Moja bučka ni preveč navdušena nad majavim mostom. Sava Bohinjka hrumi proti Radovljici, vode je veliko.
No ni za jamrat. Do obračališča je bilo še lepo, napram nadaljevanju ceste.
Začne se blato, pa zopet blato in komaj usmerjam Iro, da ne ostane kar v njem. Razmišljam, če je smiselno, da nadaljujeva pot. Seveda je, če sva že itak vse usrane, dosti slabše ne more biti. Je pa zanimivo, veliko je sledi korakov, slap mora biti dobro obiskan. Ubirava po poti naprej, slap ne more biti več daleč. Štengce in stezica do slikovitih korit slapa.
Ne greva gor, nadaljujeva kar naravnost.
Ogledali si bova slap le od spodaj. Šumi hrumi slap Grmečica, ko se preliva v tolmunček.
Sotočje s potokom Grmečica, ki je širok in poln vode. Dolg je 1.5 km se izliva pri Nomnju v Savo Bohinjko. Ne moreva ga prečiti in si ogledati slapa iz travnika nasproti. Tja se pride tudi po zgornji poti, pa ne greva.
Ira občuduje grmičke spodaj. Sama pa se povzpnem na skale, blizu slapa. Slap Grmečica, lep je, voda ima neizmerno moč. V tolmunčku se razprši na vse strani.
Slap je 7 metrov visok, nedaleč stran od desnega brega Save Bohinjke. Naselja Log v Bohinju in Nomenj sta čisto blizu. Preko visečega mostu se pride tja.
Nagledava se lepot pršečega slapa in pred nama je povratek. Zopet skačeva kot dva umazana zajčka po poti, saj je zabavno. Samo prekucneva se lahko še v blato, imava ga povsod.
Na travniku pred avtom se malo očistiva. Iro obrišem z mokro travo. Pa še povalja se po njej in stvar je za silo urejena.
Doma pa je najprej kopanje in še kaj.
Po GPS sva prehodili približno 6.0 km,( ni beležil vse poti,) hodili dobre 2..00 uri in naredili
okoli 60 m višincev.
Narava je čudovita in uživanje z mojo kosmato bučko, je vredno več kot zlato.
Ne zna vsaka oseba ljubiti psa,
vendar vsak pes ve,
kako ljubiti človeka..
/Pozitivne misli/
Ni komentarjev:
Objavite komentar