Proti Vrtaški planini in čez Grančišče

Narava je močnejša, ko te plaz ustavi. 

Bo morala počakati Vrtaška planina, da sneg malo skopni. Začnem iz Mojstrane. 

V daljavi je že vsa obsijana Dovška Baba.

Hodim po uhojeni potki, ki nekaj časa vodi tudi na Grančišče. 

Ko se ta odcepi, naprej ni več sledi. 

Snega skozi gozd ni pretirano veliko. Po uri hoda se snežna odeja odebeli in nataknem si krplje. Sonček je moja družba, spremlja  me vso pot. 

Kuka skozi drevje in riše lepe sence, ko se vzpenjam po strmi poti. Prečim nekaj manjših splazin in nadaljujem po celcu. 

Sledi divjadi so mi v pomoč, ko iščem pot.  Strmina je v snežni belini še bolj opazna. Pod snegom se čuti led, še krplje ne primejo dobro.

 Skozi golo drevje gledam proti Dovški Babi.

 Občudujem spomladansko reso, ki pod snegom  čaka  pomlad.

Dve uri že hodim, še malo pa bom na ovinku. Tam so lepi razgledi na Julijce. Že vidim jasnino malo višje. Ustavim se in gledam, velik plaz je pred menoj. 

Širok in daleč v dolino se je peljal. 

Sneg je nametan povsod, ne vidim možnosti za prehod. 

Vedela sem, da lahko naletim na plazove. In upala, da jih ne bo. Višje gori  jih je lahko še več.

 Vrtaška planina mi to pot ni namenjena. Ne sekiram se, pričakovala  sem tudi  kaj takega.  

Obrnem se nazaj, sneg se je omehčal in delajo se cokle na krpljah. Težke so. 

 Pa me potegne moja ta firbčna, kar skozi gozd jo uberem, proti Grančišču. 

Luštno gre med smrekami po  zasneženem bregu. Hribček  je na desni in se skoraj zaletim 

v smerokaze.

 Le še nekaj malega stezice in sem na vrhu. 

Mladenič s kosmato bučko ravno odhaja. Krasni so razgledi, pa jih le vidim, Julijce.

 Mojstrana spodaj je čudovita in Jerebikovec nad vasico.

 Pokljuške gore nad dolino Krme.

 Pa greben s Črno goro in naprej proti Požgani Mlinarici,  Macesnovec, Dimniki, Luknja peč,  Rjavina, Vrbanova špica, Cmir, Triglav. 

Zahodna triglavska stena, Luknja in Stenar s cofkom. 

Še do Aljaževega stolpa stopim.

 Nekaj sledi je že v snegu. Tudi Karavanke so vse bele: Kepa, Dovška Mala Kepa, Gubno, Borovje, Lepa Plevelnica, Dovška Baba, Hruščanski vrh. 

 Obujam spomine, kako lepa je pot do Kepe tam mimo. Vasici Mojstrana in Dovje sta kot na dlani.

 Lepo je na Grančišču. Tudi proti Stolu je vse na ogled,  Srednica, Mali vrh, Vajnež, Stol. 

Za Skalaško nisem sigurna, verjetno je levo nad Rido.  Ko se nagledam lepot si snamem krplje.

 Sestopim po severni strani. Sledim korakom predhodnika. Mrzlo piha. Pazljivo stopam po snegu nad pečinami. Ni preveč prijetna ta pot v snegu. So pa lepši razgledi, na najlepšo vasico Mojstrano.

 Pravi FB prijatelj Zvone. Del poti je čisto blizu roba, če tam zdrsne noga, adijo.   

Hitro sem spodaj na zasneženem travniku. 

Še mimo KOOP a grem, pa sem na cesti. Povsod je sneg. Malo po cesti v breg in sem pri avtu. 

Po GPS sem prehodila  5.7 km, hodila 4.20 ure in naredila okoli 520 m višincev.

 Lep dan je in tudi potepanje ni bilo slabo. Tudi zate Zvone je bil ta sprehod in vse tiste, ki jim zdravje trenutno ne dopušča, da bi uživali sami. Nasmehnite se za trenutek in uživajte z menoj ob gledanju na najlepšo vasico.  Ko bo ozelenela in zacvetela bo pa še lepša. 

Grančišče je super razglednik. Za zadnjo fotko komaj najdem  nekaj kuric ob poti.

Vrtaška planina bo pa še malo počakala, ne bo mi ušla.

"Nihče ne more pobegniti iz srca,

zato je bolje poslušati, kaj pravi.."

/Paulo Coelho/

 Opis poti - Vrtaška planina

Opis poti - Grančišče