Spet en meglen dan.
Sivkasta belina kamor pogledam. Še Mežakla se nič ne vidi. Grem kar peš, nekam že pridem. Moram se malo predihat. Krplje na nahrbtnik in proti Murovi. Levo pri cerkvi sv. Lenarta in po zgornji uličici.
Po stari Rudni poti čez Pejce grem.
Hitro sem pri mali kapelici
in čez nekaj minut tudi pri veliki kapelici sv. Barbare, zaščitnici rudarjev.
Zraven je miza, klopca, voziček in kramp je nova pridobitev.
Glajžni se v snegu ne vidijo. Lušten sprehod je do kapelice, primeren skoraj za vse.
Prve hiše že vidim in le malo naprej po cesti je uhojena stezica levo.
Nadaljujem po njej. Pa se potka kmalu usmeri desno v strmino.
Že ubiram korake po njej, ta zvedava me daje. Strmo se vzpenja, je pa dobro uhojena. Verjetno je bližnjica za Španov vrh. Bela megla na bel sneg, ali pa je samo tak učinek svetlobe.
Le malo stezice vidim pred sabo. Zdi se mi, da je na desni koča. Ja je.
Še malo pa bom na zgornji cesti, že vem kje sem.
Ozka cesta, nadaljujem po sledeh desno v breg. Kmalu sem na gozdni cesti.
Splužena je in grem po njej. Za ovinkom pa Skavarjev rovt in konec pluženja.
Tudi naprej je potka dobro uhojena. Odcep levo in naravnost je tabla za Javorniški Rovt.
Za Rovt je na celca, ne mika me. Grem raje levo po potki, ki je lepo vidna.
Jezik mi kaže lump mali.
Znano se mi zdi skozi gozd, po tej potki nas je vodil Miha.
Družbo mi poleg megle delajo tudi ptički, ki se oglašajo po drevju.
Objemčki si sledijo in pot je markirana.
Še plavčka ujamem v objektiv.
Ptički se preletavajo pred njo. Polno dobrot visi naokoli. Hiška iz pravljice, danes nudijo tišino, piše nad vrati. Lepo je urejeno, lepe misli povsod, snežak in polno drobnih stvari, ki osrečujejo nekoga,
ki tu včasih živi.
Tudi tiste, ki hodimo mimo. Le malo naprej se potka začne predirati.
Nadenem si krplje in nadaljujem. Naenkrat je pred mano hiša in slišim ropot. Kmalu zagledam postajo sedežnice.
Hodim čisto ob robu in nadaljujem po potki, ki ne preči smučišča
Dolga je ta potka, vendar lepa. Kljub megli, ki me zvesto spremlja. Vikendice so zanimive, le strehe se vidijo in snežne odeje.
Lepo in skrivnostno. Slabo uhojen odcep je proti Pristavi in vedno bolj ozka stezica za Španov vrh.
Piramide so tudi pod Španovim vrhom.
Strmina je huda, saj je to že del smučišča po drugi strani, kmalu ugotovim. Ljudje se vzpenjajo in na smučkah odbrzijo navzdol.
O, sonce in modrina neba.
Ravno ko zagledam streho zgornje postaje sedežnice na Španovem vrhu. Veliko ljudi se danes smuča. Kljub sivini, ki jih spremlja vse dopoldne. Stojim in opazujem živžav na vrhu. Zelo je živahno in še vedno prihajajo novi.
Malo poklepetam, potem se hitro pomaknem pod sedeži na drugo stran. Pogledujem naokoli, nekaj klopi je zasedenih, ostale so pod snegom.
Proti Črnemu vrhu ni videti sledi. Le navzdol je nekaj podobnega.
Pa krpljam navzdol, užitek je po celcu proti dolini.
Križišče, hodim čisto ob robu.
Ogledam si še Smučarski dom Črni vrh.
Lepa stara hiša propada.
Še hram za svinjsko glavo je prazen.
Vrnem se nazaj v bližino smučišča.
Krpljam še naprej do vstopne postaje sedežnice.
Prvič sem tu, le malo stran je od glavne ceste.
Pripnem krplje na nahrbtnik in pot pod noge.
Hvala vsem, ki ste mi ponudili prevoz. Potem pot ne bi bila krožna, pa hoja navzdol ni težka. Je pa nevarno hoditi proti Jesenicam po levi strani. Škarpe so in gozd in ostri ovinki, pa te šofer zagleda ko si tik pred njim. Sem raje ubirala korake kar po desni, je bolj pregledno od zgoraj in spodaj.
Po GPS sem prehodila dobrih 12 km, hodila 6.00 ur in naredila okoli 815 m višincev.
Lepo je bilo, danes so nudili tišino na vsej poti.
Zaustavimo kdaj svoj korak,
ozrimo se okrog,
zazrimo se v dan
in ga živimo...
/Avtor neznan/
Ni komentarjev:
Objavite komentar