Megla, megla, vse bolj gosta in siva.
Saj se komaj kaj vidi.
Gledam, v katero smer naj začnem. Je pač tako, da ni vedno sonce ko lahko grem. Še najbližji je Španov vrh. Tam bo mogoče že drugačen pogled in možnosti za nadaljevanje poti tudi. Po ledeni strmini mimo Čopa jo uberem. Drevesa ob poti so skrivnostna, le obrise vidim.
Vse je tiho, še psi ne lajajo.
Počasi se vzpenjam, hodim, torej grem do kamor pač pridem. Spodnja postaja sedežnice,
snega ni tako malo.
Le redke temne zaplate se kažejo na smučišču. Ne razmišljam, prepustim se koraku in se vzpenjam čez strmo pobočje. Malo pogledujem naokoli, saj sem že skoraj na vrhu. Že vidim streho na zgornji postaji in sedeže, ki čakajo na lepše vreme.
Španov vrh, gledam Triglav, Rjavino, Cmir in gore naokoli.
Gledam, na info tabli.
Sivina je tudi tu nepregledna. Nazaj še ne grem.
Nadaljujem proti Črnemu vrhu. Sneg je rahlo pomrznjen in lepo se hodi. Mi je kar všeč, tole moje potepanje v megli. Še mimo vikendice,
pa sem na Črnem vrhu, pri koči GRS.
Grem še malo naprej in nadaljujem po stezici zadaj. Čez Bavhovec grem. Ni dobro uhojena stezica, vendar me sneg večinoma drži. Prvi odcep levo, pa pri drugem bi morala isto. Pa se sneg preveč predira in desno je sled bolj vidna. Grem pa po njej, nekam se že pride.
Hodim, ubiram stezice proti levi, da se ne znajdem nad Pristavo. Potem bo avto kar daleč stran. Sledi korakov so vedno bolj pogoste. Na potki sem, kot bi peljal majhen ratrak po njej, kam vodi ne vem.
Oziram se naokoli in spodaj zagledam cesto.
Hitro sem na njej. Na levo moram, do Prihodov je predaleč. Bom pa šla enkrat po njej iz Križevca, da vidim kakšna je. Cesta je nekaj časa še prevozna, pa se kmalu začnejo nanosi snega. Avto ne bi zmogel čez. Veliko je odcepov, ki vodijo s hriba.
Spet dve cesti, odločim se za desno.
Na njej je polno sledi.
Ta pa kmalu preide v ozek kolovoz.
Zasnežen rovt je ob njem z majhno hiško.
Pa kozolec, nekje blizu naselja sem.
Kmalu zagledam hiške.
Na tablicah hišnih številk pa Planina pod Golico.
.
Spustim se navzdol in na koncu uličice gozdni škrat.
Tega se pa spomnim, ko sva se lani z Iro vračali po poti, ki se malo pred Križevcem usmeri levo.
Po desni potki sva prišli do tega škrata.
Še nekaj metrov in sem na cesti, skoraj pri avtu.
Za lep zaključek prijahata še dva na konjih.
Od kmetije Smolej sta, iz Planine pod Golico.
Jahata po cesti, se obračata, da jih ujamem v objektiv iz vseh strani, hvala.
Po GPS sem prehodila 7 km, hodila 3,00 ure in naredila okoli 465 m višincev.
Ni bilo slabo to moje potepanje, razmišljam ko se peljem proti domu.
Megla pa še vedno kraljuje po hribih in dolinah.
Vsak dan se zgodi le enkrat v življenju,
zato ga izkoristi in bodi srečen.
/Pozitivne misli-net/
Sem z zanimanjem pogledal. Tako ravnajo pravi planinci - pohodniki! Jaz v takem vremenu ne bi šel daleč od doma. Kar je narobe - vem. Čestitke Majdi!
OdgovoriIzbrišiHvala Bruno.
OdgovoriIzbriši