Na Ptičji vrh s krpljami

Pristava, Križovec, Ptičji vrh, sva si zamislili potepanje  z Marjano.

 No ja, če naju bo čas preganjal, se obrneva nazaj. 

Parkira sestra pri  domu na Pristavi, je spluženo veliko parkirišče.  Podava se zadaj  za domom, tam kjer spomladi prijetno dehtijo rožice bele. Mimo " Kurirske" bajte se vidijo sledi, pešakov in smuči.

Kar po smučini jo ubereva navzgor. Se hitro zadihaš in postane ti vroče, saj je  najbolj mrzlo jutro v tem letu. Bo pa lep dan. Cesta je splužena do zadnjega vikenda. Srednica se kaže in greben Struške, pa Medji dol. Vse belo kamor pogledaš.

Potem so do Križovca sledi motornih sani. Kmalu si natakneva krplje, saj korak drsi malo naprej pa malo nazaj. 

 Opazujeva smreke in grmičke, lepoto zimske narave. 

 Ovinek za ovinkom in sva pri odcepu za Mavre. 

 Smučine so, pa raje nadaljujeva po cesti, se lažje hodi.

 Križovec, znamenje pod snegom in okoli v belo odete smreke. 

 Na cesti proti Prihodom so sledi sani. 

 Čez Savske jame je neokrnjena belina. Nihče še ni šel po tej strani.

 Nadaljujeva po smučinah,  širiva stezico s krpljami.

 Kar traja, da sva na Pustem Rovtu. 

 Hiški na Rovtu in v daljavi se  kaže Golica, lepo.

 Na Mali Golici se vidi splazeno pobočje. 

Pusti Rovt  je poln snega,  pa nobenih podpisov  s smučmi. Špičaste smreke na drobnih palčkah, štrlijo v nebo.

 Krpljava naprej,

 skozi drevje gledava Očaka.

 Po cesti za  Belsko planino so vidne smučine.

 Najina pot je sama belina, po celcu bo treba.

Pa je Marjana glavna za gaz.

 Hodim za njo in fotografiram. Pri hišici malo postojim, da se nadiham.  Lep je pogled na Julijce.

 Marjana že riše vijuge po belini pobočja, jaz pa sopiham za njo. 

To bi bilo počitkov, če bi gazila sama. 

Prvi vrh  na mejnem grebenu se že vidi.  Na drugi strani pa Sedlo Kočna, pa Korenščica  in proti Velikemu vrhu Struške.

 Tudi po sosednji Koroški so lepi razgledi. Počasi prilezem na greben, snega je veliko. Viseče štrlijo opasti  proti Avstriji. Mačenski vrh je čisto blizu.

Grmičevje po grebenu je svečano okrašeno za najin prihod, se hecava s sestro. 

 Pa imam, ko pišem, da je sestra vedno prva. Marjana noče naprej ko je pred nama vrh.

Vlečem jo, da greva skupaj,  pa ne gre.  Moram gaziti prav mi je. Ni bil še pravi, kar malo pozabiš, če dolgo ne greš. Ptičji vrh je le malo naprej, ko se za njim že vidi greben Golice. Spet moram gaziti spredaj, da sem prva na vrhu. 

Lepo mi je.

 Pogledi na tritisočake pri sosedih, pa naši lepi Julijci, doline in  spodaj je sedlo Suha. 

 Nad njim pa greben čez Malo Golico in vrhovi proti Kepi.

 Čisto blizu je sedlo, lahko bi se spustili navzdol in po cesti nazaj. Pa je že to dovolj, sneg pobere več energije. Piha in mrzlo je.  Malica bo spodaj pri hiški, skleneva. 

 Sestopiva navzdol, krplje delajo globoko sled. Vsaka svojo pot ubira, krasno nama gre.

  Pri hiški narediva kratek postanek. Potem nadaljujeva po isti poti nazaj do Križovcev. 

Sonce že riše lepe risbe po snegu.

 Premetava naju po gazi, sneg je zmehčan in se predira. Tudi nekaj smučarjev srečava. Na Križovcu je med tem časom peljal ratrak proti Prihodom. Le Savske jame so še vedno nedotaknjene. Po cesti  je korak bolj siguren, hitrejši.  Ratrak se spet vrača.

 Navzdol gre hitreje. Srednica je vsa obsijana in Struška tudi. Spustiva se po strmini proti Pristavi in  zaključiva najino potepanje.

 Po GPS sva prehodili 11 km, hodili s postanki 6.00 ur in naredili okoli 575 m višincev.

 Lepo je bilo sestra moja, hvala, ker si gazila še zame!

Ne hodim ljudem bliže,

kot dopuščajo

 in ne dovolim,

da so mi bliže,

kot si zaslužijo.

/George Bernard Shaw/

Opis poti