Od Cerkve Sv. Jakoba v Ljubljani do...Po oznakah rumenih školjk....

Gledam naravo, jutro se komaj prebuja. Ljudje stojijo na avtobusni postaji...

 

 

Sedim v avtu in čakam na Emila. Počasi vozi avto za menoj, pravi bo. Peljem za njim in  parkiram  nasproti Merkurja v Vižmarjah.

 

 

Tam me bo počakal moj rdečko, da se vrnem po oznakah rumenih školjk,

 od cerkve Svetega Jakoba v Ljubljani.

 

 

 Zemljevide imam narejene, po etapah prehojene poti od Ljubljane do Vižmarjah. Za vse  poskrbi Emil.  Odloži me malo pred Jakobovo cerkvijo in moja pustolovščina se začne.

 

 

 Tišina je na ulicah, vse je prazno. Ogledam si cerkev Sv. Jakoba, naredim nekaj fotk in moje  nadaljevanje poti -Višarska smer se začne. Še zadnji pogled proti cerkvi in korak ubira pot čez tlakovano ulico.

 

 

 Školjka, velika rumena je pred mano, kar zasmeji se mi.

 

 

 V roki nosim mapo etapnih delov  Jakobove poti, za lažjo orientacijo. Ljubljana mi ni čisto nič poznana. Iščem posebnosti, ki so vrisane v zemljevid. Sledim školjki in nadaljujem ob Ljubljanici.

 

 

Tišina,  nikjer nikogar, lokali so še zaprti  ura še sedem ni.  Gledam Ljubljanski grad,

 

 

 na nabrežju občudujem Hribarjev kip.

 

 

 Lepo je tu, reka rahlo valovi, lokali ob sprehajalni poti in hiške izgledajo prav čarobno. Grem mimo vodnjaka na Novem trgu, se sprehajam po ulicah in zopet školjka, pa še ena.

 

 

 Dobro mi koristijo karte z zarisano potjo. Fotografiram spomenike,

 

 

 ustavim se pri ograji in občudujem doprsne kipe. Poiščem kip Jakob Petelin Galius, ki je označen na zemljevidih  in nadaljujem pot.

 

 

 Fajn se mi zdi, uživam, kot bi iskala zaklad.

Na Kongresnem trgu se nekaj dogaja, pa zopet školjka.

 

 

Razveselim se vsake, jih je bolj malo na tej poti.

 

 

Korak ubira pot mimo Cankarjevega doma in grem proti Tivoliju.

 

 

 Vidim rumeno školjko, pred njo pa spomenik Borisa Pahorja.

 

 

 Le malo naprej je Info tabla za Rožnik in potka skozi gmajno.

 

 

Ne ujema se mi po kartah, pa vprašam sprehajalca  s pasjim prijateljem za gostilno Čad.

Napoti me skozi gmajno, še malo bi morala naprej, zopet sem na cesti. Nadaljujem  in sem pred ulico -Cesta na Rožnik, le gostilne Čad ni nikjer.

 

Spet tabla za Rožnik in veliko stezic, ki se vzpenjajo.

 

 

 Jakobova pot pa poteka ves čas po cesti, ne po bližnjicah, ugotovim kasneje.  Po stezicah pridem na cesto, vidim nekoga ki nekaj fotka.

 

 

 Ga malo povprašam, pa ne ve dosti. Malo nižje si ogledujem obeležje - V čast vojni za Slovenijo.

 

 

 

Po cesti prihajajo jutranji sprehajalci, smeh se razlega po gozdu.

Povem, da hodim po Jakobovi poti in sem zgrešila gostilno Čad,  povabijo me  naj grem del poti kar z njimi.  Začudeni so, da hodim sama. Pri odcepu za Mostec se dva poslovita, eden s kosmato bučko pa  nadaljuje proti Rožniku. Sem bolj zvedave sorte in kmalu izvem da sta Rok in kuža Lan.

 

 

  Na Rožniku ali Cankarjevem vrhu sem, (394 m) poimenovan po pisatelju Ivanu Cankarju, ki je v letih med 1910 in 1917 živel na kmetiji, ki je  sedaj prenovljena v gostilno. Na dvorišču je tudi njegov doprsni kip. Lepa cerkvica Sv. Marije stoji na hribčku.

 

 

 Še vedno bi rada do gostilne Čad. Bolj čudno me gleda Rok, saj bo potrebno potem zopet nazaj gor, če hočem hoditi po kartah. "Pa kaj, zato pa hodim", mu rečem. In  me spremljata vse do gostilne Čad.

 

 

 Nekateri so res prijazni, zahvalim se mu in se odpravim nazaj po poti. Ne obremenjujem se z vzponom, ni hudega. Na prvem ovinku je Rok s kužom  zopet pred mano. " Greva z vami do  Koseškega  bajerja, bova imela danes malo daljši sprehod," reče.

 

 

 Meni je prav,

 

 

 klepetava, gremo mimo  starega stolpa.

 

 

Vmes fotografiram table ob poti in kmalu smo pri skakalnicah v Mostecu.

 

 

Imam svojega vodiča, vse izvem. Po dolgem času zopet školjka, gremo čez cesto in nadaljujemo do bajerja.

 

 

 

Tam se mu zopet zahvalim in nadaljujem po desni. 

 

 

 Gledam bajer in gledam v nebo, rosi. Šment še tega je treba. Kar nekaj školjk je do  ceste, obrnjenih v vse smeri. 

 

 

 Levo, desno, navzgor je naprej, le nekaj mi ni jasno, če je obrnjena navzdol kam naj grem! Potem pa zopet po mojih kartah. Sprašujem mimoidoče za lokale ob poti, za Jakobovo pot nihče  ne ve.. Ko jim razlagam, da je pot označena s rumenimi školjkami, nimajo pojma. Le ena gospa se nekaj spomni, kje poteka pa ne.

 

 

Se zgodi, da naredim nekaj metrov nazaj ko koga vprašam za pot, pa se potem zopet vrnem, ker mi ne gre skupaj. Še dobro, da imam karte, drugače bi šla kar po svoje, pa če velja ali ne. 

 

 

Bližam se zadnjemu delu, vse je zeleno. Prečim velik travnik z njivami in nadaljujem proti cesti.

 

 

Školjka ob cesti usmerja nekam proti levi. Kam?

 

 

Ne vem, vidim eno potko med hišami pa nobene oznake,  pa vprašam pri hiši. Nič ne vejo o Jakobovi poti skozi gmajno.   Kar po cesti naj grem in pri semaforju  levo, pa pridem do Merkurja. Vedno bolj postaja živahno na cesti. Avtomobili brzijo v vse smeri.   Kasneje  izvem od Emila, da je ravno ta potka prava. Na vrhu je potrebno zaviti levo, da se pride do cerkvice. Tam se lahko tudi  uradno žigosa. Je pa  potka brez oznak.

 

 

 Prečkam cesto in vprašam še nekoga, ki  obrezuje živo mejo,  za pot čez hrib.  "Malo nazaj do črpalke in mimo bezga  navzgor, pa skozi gozd in na drugi strani dol," mi kaže pot. Hodim naprej, pogledujem nazaj in razmišljam, " naj grem čez hrib ali ne." Pa zagledam na drugi strani Merkurja in Lidla ... " O glejga  moj'ga rdečka," se razveselim in hitro do avta.

 

 

 Konec potepanja, pa drugič naprej. Malo gori, malo doli, malo nazaj in zopet naprej. Po GPS se je nabralo  slabih 18 km, hodila  sem  4.45 ure,  višincev okoli 340 m...Luštno potepanje, uživam  na vsej poti, čeprav moram nekaj časa hoditi z dežnikom.

 

 

 Ljudje so prijazni, le Jakobova pot jim je neznanka. Svetujejo po svojim močeh in še kakšen vic izvem mimogrede.  Mogoče bo zgodba komu v pomoč, če se odloči za potepanje -
 Jakobova pot - Višarska smer..

 

Vesel človek je kot sonce,

koder hodi, sveti...

/ Avtor neznan/

 

Cerkev Svetega Jakoba v Ljubljani - Wikipedija