Svete Višarje - Po oznakah rumenih školjk...

Kraljestvo je moje prostrano,...

 

kje konec njegovih je mej? Počiti nikjer mi ni dano,
od vekov drvim vse naprej!- / Čas.../

 

Svete Višarje iz Žabnice, tokrat grem sama.

 

 

 Za mojo kosmato bučko je ta vzpon v obe smeri preveč naporen.

 

 

 

 

 

Strmo se vzpenja  pot. Komaj kdaj se malo položi, da si oddahnem. Rožic je spodaj bolj malo in zanimivosti ob poti ni kaj dosti. Misli tavajo po svoje, hodim korak za korakom in premlevam vse mogoče stvari. Do enih moram biti doma. Življenje ubira svojo pot, saj ne tarnam, je kar je. Izkoristiti moram urice, ki jih še lahko. Vsak nosi svoj križ pravijo.Včasih misliš za nekoga kako se ima fajn, potem pa izveš stvari, ki ti dajo misliti.
 

 

Težko je bilo to romanje včasih, ko so se bolni in betežni vzpenjali po tej poti ali iz drugih smeri. Skoraj uro že hodim do prvega znamenja Križevega pota.

 

 

 Še jurčki bodo ob strani, se spomnim. Tudi to je mimo.

 

 

 Pred večjo kapelo, X. Križovega pota grem čez vodo. 

 

 

Pričnejo se ostanki snega na cesti. Nad glavo je sedežnica in stezica usmerja desno skozi gozd.  

 

 

 

 

 

Spotoma si ogledam še Višarsko planino in gore nad njo.

 

 

 

 

 

 

 Snega je še povsod dosti. Cesta je spodnjem delu planine kopna, ampak zdi se mi daljša. Vrnem se nazaj na gozdno potko in nadaljujem proti Višarjam.  Kmalu sem v  dilemi, levo ali desno. Grem po desni, lovska potka je in srečam pohodnika, ki me začudeno gleda. Kmalu ugotovim zakaj, sneg je čez celo pobočje.

 

 

 

 Ne da se mi tam čez in se vrnem nazaj.

 

 

 Ob strani že opazujem Krnico v Klobuku, zalita je s snegom in Kamnitega lovca. 

 

 

 Za njim se za trenutek pokaže Jalovec, pa se hitro skrije v bele tančice.  

 

 

  Grejo se skrivalnice Viš in Montaž in vrhovi naokoli. 

 

 

 Pa ni tako slabo vreme, samo mrzlo je. Le Kamniti lovec je lepo viden, zadaj  pa je vse zakrito.   Visoka ograja je ob poti, spodaj je cesta iz planine.

 

 

 

 

 

 

 

 

Skoraj sem že tam, vidim kapelico na začetku  Sv. Višarij. 

 

 

 Zadovoljstvo me preveva, ko gledam hiške strnjene v vasico.  

 

 

 

 

 

Nekaj lokalov je že odprtih.

 

 

 

 

 

Hodim skozi prazno ulico in cerkvica  Višarske Matere Božje je odprta.

 

 

Vstopim in se malo razgledam po njej. Prazna je, le nekdo pospravlja

 dogorele sveče.

 

 

 

 

 

 

 Povzpnem se do Beračnega  kugla, (1778) s  križem in uživam.

 

 

 

 

 

 

 Lep razglednik je to. Z daljnogledom opazujem gore, križ na Kamnitem lovcu.

 

 

 

  Približam Viš, ki nas bo vedno spominjal na Igorja.

 

 

 

Zvonik je čisto blizu in Florjanca tudi.

 

 

 Nikogar ni in lahko opazujem kolikor hočem, le zebe me v roke. Na hitro pomalicam potem se spustim skozi vasico.

 

 

 

Mimo trgovinic do  smučišča, le malo je obiskovalcev na Višarjah. 

 

 

 

 

 Še nekaj fotografij

 

 

 

 

 

 in že ubiram stopnice nazaj, 51 jih je  in skozi vasico.

 

 

 

Še zadnji pogled proti hiškam

 

 

 in  odpravim se po poti vzpona nazaj proti dolini.

 

 

 

Kar dosti pohodnikov srečam, Svete Višarje  ne bodo samevale. Tudi nekaj kosmatih bučk je med njimi.

 

 

 

 Hitim proti dolini, kar dolgo sem uživala na vrhu. 

 

 

 

Parkirišče je skoraj polno.

 

 

 

Vesela sem, čisto tako brez veze  sem začela iz Mojstrane, zaradi sprehodov z mojo Iro. Pa sem zaključila ta del poti od Mojstrane proti Višarjam. Po etapah seveda. Potepanje ti zleze pod kožo, lepo je, pa še živcira te nobeden. 
Vem, manjka mi začetek Jakobove poti- Višarska smer. 
 Po GPS sem iz Žabnice do Višarij in nazaj prehodila  dobrih 12 km.

 

Mogoče začnem tudi  iz Ljubljane.....?

...Zdaj cvetje zdaj trnje bodeče
iz mojih ti vzraste poljan,
popolne, neskaljene sreče
pod soncem ne včaka zemljan...

/Simon Gregorčič iz pesmi - Čas/

Opis poti