Konjska peč, Seča, Belska planina, Struška in še kaj...

 Ni lepše planine kot je Belska ali Svečica, kot ji tudi pravijo... 

 

 

 Naravni skalnjaki so odeti v pisane barve gorskega cvetja.  Cvetovi žarijo v čudovitih barvah in razveseljujejo številne obiskovalce..

 

 

 Dan za potepanje  je in začnem ga malo drugače. Peljem proti Križevcem,  pred zadnjim ovinkom pa zavijem desno, po cesti za Mavre.

 

 Pred hiško  na robu pustim avto, da ne oviram strojev, ki so v bližini.

 

 

 Grem malo raziskovat. Ne hodim dolgo ko sem na koncu ceste. Pred veliko rjavo skalno gmoto, Konjska peč.

 

 

Večkrat že slišano a nikoli obiskana in mimo nje so speljane lovske stezice.

 

 

 Bližnjice, če ne "zalutaš",  do planine Seča in naprej proti vrhovom Karavank.  Hodim v začetku po kar široki poti, ki se le rahlo vzpenja.  Pri razcepu izberem zgornjo, saj moram priti čim bližje Seči.

 

 

 Nadaljujem po stezici, pa sta zopet dve. Slabše vidna, vodi nekam navzgor in lepa stezica, ki je  skoraj vodoravna, po njej grem.  Še dve obledeli rumeni piki vidim ob poti.

 

 

 Pred menoj  je podrto drevje in konec moje  potke. Medji dol, nekje v zadnji tretjini poti do Seče  pridem do planinske poti.  Pri spustu je na desni velik kup kamenja- možic.

 

 

Nadaljujem naprej, pred mano je še  nekaj poti.

 

 Opa, še ena stezica na levi, to si  moram ogledati ob povratku.

 

 

 Čeprav sem nameravala sestopiti čez Mavre in ravno pri avtu bi prišla do ceste.  Hodim po potki, vse je  obsijano s soncem. 

 

 

  Blešči se na Srednjici, Skalaški, le Ride so v senci. Lep dan je danes, za lovsko kočo na  planini Seča se kaže Triglav.

 

 Čez  pobočje grem in Julijske Alpe mi vso pot delajo družbo.

 

 

Ubiram korak po  luštni prečni cesti.

 

 Opazujem vrhove Karavank, pod Malo Golico se vidi nekaj beline, ko približam.

Narcise, vendar  še niso v polnem razcvetu. 

 

 

  Ob poti cvetijo rožice  in spodaj se že vidi pastirska koča na  Belski planini.

 

 Hitro sem tam. Par iz Šenčurja že občuduje rože pred kočo. Ni jih še veliko.

 

 

V večjih skalah in na travi v objemu sonca se razkazujejo lepi cvetovi encijana, avriklja in drugih drobnih rožic.

 

 

 So pa še bolj majhni in njih lepota bo čez teden ali malo več zablestela v vsej krasoti.  

 Tudi šopki narcis čakajo na trenutek, da se razcvetijo. 

 

 

 Tako bo verjetno tudi na pobočjih Male Golice. Saj cvetijo skoraj vedno istočasno. Poslikam, potem  nadaljujem ob robu napajališča navzgor proti Velikemu vrhu Struške.

 

 

 Piha kar močno, rožic ob poti  pa je bolj malo. Le v zavetju ruševja so majhni avriklji,

Zoisovih vijolic  vidim le  nekaj.

 

 

 Ustavljam se, lepi so razgledi povsod naokoli.  Še k sosedom se lepo vidi in tritisočakom v daljavi. 

 

 

 Oblački se v četici pomikajo nad Julijci. Pri kontejnerju naredim kratko pavzo.

 

 

 

 

 Opazujem  Blejsko jezero in grad, razgledi so krasni.

 

 

 Še dva sta prišla po graničarski iz Medvedjaka. Tudi sama grem tam dol, da prehodim še  drugo lovsko pot.

 

 Lepo se spušča  ta stara graničarska..

 

 

 Kar padem v  dolinico, potem pa je treba zopet  navzgor. Med rušjem cvetijo drobni avriklji in encijani, pa svišč in druge rožice. Veliko Avstrijcem srečam,

 

 

še čisto spodaj na sedlu so zadnji s pasjo družbo.  Kmalu zopet ubiram pot skozi Medji dol.

 

 

 Za ostanki koče je  na desni strma stezica.

 

 Ravno nasproti planinske oznake na kamnu.

 

Potka se dviga, postaja ozka, komaj sledljiva, se spušča čez melišče in tudi nekaj varoval  ima.

 

 

Zelo zanimiva potka. Spodaj občudujem jezero pri Trilobitu in hiške naokoli.

 

 

 Hodim že kar nekaj časa  in  pazim na stezico.

 

 

 Pa je kar naenkrat ni več. Le korak   spodaj v levo, je ena  potka. Spustim se do nje, malo preveč se vijuga in spušča,  sumljivo mi je. Premalo sem pogledala, bolj naravnost bi  morala iti.   Pa sem spet  na poti skozi  Medji dol, že blizu potoka M.Javornik. "Uf sem se, avto pa tam gori", bentim sama nase.  Ne da se mi nazaj po isti poti, mogoče koga najdem pri Trilobitu. Še vedno se lahko vrnem po drugi strani do avta. O, so bili pri Trilobitu samo  nikogar, ki bi me potegnil gor.

 

Službeni sestanek se ne sme zamuditi, se razume zakaj. " Majda, pot pod noge in po avto" si rečem. Saj ni, da bi klicarila naokoli, ne veš kje kdo je.  Preden  bi   dočakala  koga sem že prej tam gori, na zgornji cesti. Škoda, da  sem prepozno vklopila GPS na telefonu, lahko bi pogledala smer. Ta mali GPS pa šele na računalniku pokaže prehojeno pot ali pa tudi ne. Grem kar čez rovte in po občutku navzgor. Le narcise mi niso  več toliko zanimive.

 

 

Vesela sem ko čisto nad mano zagledam hiško,  tam  je moj avto.  Še čez travnik narcis in se oddahnem.

 

 

To pa je bilo potepanje. 

 Mimo Konjske  peči bom še šla  in ubirala korake po  bližnjici. Zgornja lovska stezica je zelo pestra,  tudi tista nižje ni slaba.  Zadovoljna sem, prehodila sem  15 km in naredila 1200 višincev.

 

 

Ni kaj, za ta teden bo dovolj.

 

 Ne čakaj na dobro počutje,

da bi kaj naredil,

ampak naredi kaj,

da se boš dobro počutil!

/Avtor neznan/