Od Izidorja do Babe...

Po grebenu od Hruški vrha do Dovške Babe...

Težka je, kadar se naša Natalija odloči, da bo šla zraven. Pred sedmo zjutraj je to katastrofa, bi se podrl svet. Potem še nekako gre. Na Plavškem Rovtu se že vidi belina, tam pod gozdom je polno narcis. Mi pa peljemo dalje, mimo zadnje domačije levo, oznake Turistična kmetija, proti Rogarjevemu rovtu. Naravnost slaba cesta za Jeseniško planino.

Začetna strmina, da se dobro ogreješ. Imajo novo zapornico že čisto spodaj, kar da vedeti, da bo verjetno pot kmalu zaprta.

Pa saj gremo vedno peš po tistem razdrapanem kolovozu. Med drevjem se že kaže Triglav in Karavanke. Sedlo Rožca in Klek sta lepo vidna.

Na Hruščanski planini nadaljujemo levo, takoj za pašno ograjo. Tam je potka, ki ji sledimo in brez posebnih težav pridemo do napajališča.

Potem pa se mimo lovske opazovalnice počasi vzpenjamo proti sedlu.

Razveseljuje nas raznobarvni teloh, zvončki, lapuh in tudi najmanjši alpski zvonček že cinglja s svojimi drobnimi cvetovi. Zelo veliko je spomladanske rese.

Na sedlu smo, še čez ograjo in kmalu se pokažejo naši najvišji. Pogledi proti Jesenicam in Stolu so rahlo zamegljeni.

Neverjetno, nobenih meglic, Triglav obdan z velikani, pokljuške gore, Mežakla.

Te kar prime, da bi se povzpel nanje. Mogoče, če bo zdravje še stopim na kakšen vrh to sezono. Tako vabljive so, fotoaparat "škljoca," jaz pa kar stojim in jih občudujem. O, tudi koča na Dovški Rožci se že vidi. Tam na grebenu so še sledi snega.

Sestra bo kmalu na vrhu, z Natalijo pa se greva, poznavanje naših gora. Na Hruški vrhu smo.

Sveti Izidor zaveznik kmetov, pastirjev in živine še čaka na svoje ovčke. Bo pa nas varoval, saj smo vsi nekakšni pastirji in ovčice.

Iščemo žig pa ga ne najdemo, se zgodi.. Nadaljujemo po grebenu proti Dovški Babi.

Snega je zelo malo. Tudi pot je suha, čeprav je pred kratkim deževalo. Razgledi so lepi: Koprivnjak, Rožca, Klek, Golica, Stol, Kepa..

Ne more biti lepše, pravi dan smo izbrali. Tisti ozki skalni grebenček je zelo krušljiv. Hitro bi se peljal proti sosedom, bila bi enosmerna. Zato previdno, čez ta del krušljivega sveta.

Tudi proti Koroški, so razgledi lepi. Na Babi nismo sami.

Med potjo smo srečali par, ki je šel v obratni smeri... Prijazna beseda v hribih je čisto običajna. Kratek klepet in vsak gre svojo pot. V dolini pa smo vsi zadrti, vsak je obremenjen s svojimi problemi. Čuden je ta naš svet, pa tako hitro je lahko vsega konec. Vpisna knjiga na Dovški Babi je, samo pisalo ne služi svojemu namenu, tudi moje iz nahrbtnika ne. Pogled proti Mežakli, Gubnu, Kepi je krasen. Snega ni nikjer veliko, ga je pobralo. Počitek v družbi mrzlega vetra, pred nami pa gore. Od Pokljuških pa vse tja do Mangarta, Visokih Ponc, vidijo se tudi sv. Višarje. Ampak glavni je Triglav. Spodaj pri koči je še nekdo. Kar veliko obiskovalcev ima Dovška Baba. Še zračni obisk, brez katerega ne gre. Kavke so lačne, saj so zadovoljne celo s kruhom.

Vračamo se po isti poti, grebenu. Ne pristopimo zopet do Izidorja, ampak se po malo nižje speljani stezi spustimo pod Hruški vrh. Tam je še nekaj nanešenega snega, ki pa ne dela večjih težav.

Julijce že rahlo objemajo spomladanske meglice. Naj jih objamejo še namesto mene, nam pa pot lepšajo rožice. Sestopamo po pobočju, polnem različnega cvetja.

Pastirske koča je zaprta, tu se še nič ne dogaja.

Še obisk posebne hiške z zvezdo.

Po vpisih v knjigi ni dosti obiskovalcev. Mogoče bomo videli tudi petelina, potihoma upamo. Sliši se podoben krik, videti ni bilo ničesar.

Kmalu smo zopet na rovtu.

Tudi tu že cvetijo narcise. Cvetovi so majhni in se poleg ostalega cvetja ne vidijo dosti. Zadovoljstvo sije iz naših obrazov. Natalija prizna, da je bilo vredno bolj zgodaj vstati, saj je dan čudovit in bilo bi škoda, če ne bi šla zraven.