ponedeljek, 17. januar 2022

Mali vrh nad Završnico

 Mali vrh, v grebenu Brezniških Peči..

 Parkiram  v Završnici. Jezero je rahlo pomrznjeno, snežene kepe so na vodi.  Prebarvana betonska ograja čez most, mi pade v oči.


 Razmišljam,  katero pot naj uberem, da bo kratka in zanimiva. Stol se kaže v daljavi.

Oj srca hrepenenja

oj silne ve želje,

ne mučite življenja

mi še v bodoče ve.

Za Mali vrh se odločim, lahko naredim tudi krožno. Po eni potki gor in po drugi dol. Običajno sva z Iro  začeli nasproti Gostišča Zavrh. Tam je strma stezica in hitro si pod pečinami. Sem že pri prvem smerokazu,  ustavim se, grem pa po tej poti. 

Tudi tu sva že hodili z mojo bučko. Se bolj polagoma vzpenja in  široka je. V začetku je malo snega,  zemlja je pomrznjena  in nataknem si dereze. Potem pa se sneg meša z listjem. Luštna steza. 

Na Lipju pridem na greben in prvi razgledi so skozi golo drevje..

 Slišim nekaj, stojim in gledam. Nekaj črnega prihaja iz gozda, gams. 

Gleda proti meni in se obrača proti dolini. Še več jih je tam spodaj, slišim jih.. Obrača glavo proti meni in spet dol.

 To traja kar nekaj časa, da se naveličam in grem naprej. Hitro se  umakne. Na Brinju  postanejo razgledi čudoviti.   Opazujem Stol, Vajnež, greben Belščice. 



Vse je na ogled, Julijci in Karavanke, pa vasice spodaj. Daleč v Zgornjesavsko dolino se vidi, le sence  Mežakle delajo lise.. 



 Sonček me včasih razveseli in skale, ko malo poplezam po njih. Saj je stezica tudi, pa se kakšne skale  ne morem ubraniti, je drugačen občutek.



Lepo je zelo lepo. V mislih se sprehajam po vrhovih Julijcev, hribčkov, vasic. Na Brinju stojim in čutim spokojnost narave, mir  me prevzema in tišina okoli mene.


 Sedlo Veža je pred mano in odcep za cerkev sv. Lovrenca.


 Le malo imam še do Malega vrha, 863 metrov šteje v višino.

 Vsedem se na klopco, nekaj prigriznem in si ogledujem Stol in  dolino pod menoj in sonček sije.


In duh naj mi bega,

kot bega dan z nočjo,

ker moč njega presega

to srce preželjno.

Še čaj imam s sabo, to se ne zgodi prav pogosto. Vpišem se v knjigo, malo posedim in  se poslovim. Zajle, ki držijo nadstrešek se bolj slabo vidijo.  Nevarno za spodtaknit. 


  Malo še  poslikam in spet ne vem v katero smer naj grem.  Za nadaljevanje po grebenu, bo prehuda za nogo. Do cerkve sv. Lovrenca bom šla v kratkem.  Nadaljujem mimo skalovja, samotnih dreves  in se  spustim do sedla z oznakami. 


Po tej strani  sestopim  v dolino in  naredim krožno pot. Napaka!

Zvonček cinglja, ko se prebijam po strmi ozki stezici. Pa še moker sneg je in delajo se cokle, spodaj pa trdo. Brez derez  še bolj drsi.



 Kurice me razveselijo..

 Cepin bi  prav prišel,  zapičila  bi ga v pomrznjeno zemljo in se počasi spuščala.. Vsake koreninice, veje, skale ob stezi sem vesela. Noga me peče, roke bolijo od močnega držanja palic. Ravnine spodaj pa nikjer. S skalovja leti kamenje, ni nad mano.


 Navzgor bi šlo mnogo lažje. Je kar je, dol moram priti, pa čeprav po riti, nazaj se mi pa ne da. Ko že mislim, da je konec snega se za ovinkom zopet pokaže belina.  Končno ravnina sem se namučila.

 Prišla bi že do vodostaja po grebenu in po cesti  do melišča. Čisto blizu prvega smerokaza pridem na travnik. 


 Kratka pa začinjena je bila ta stezica.  Sem dlje sestopala kakor hodila od avta do Malega vrha. Tudi take poti pridejo prav, so pravi izzivi. Lušten je tale greben, lahko ga prehodiš po delih ali pa v celoti. Pa še dosti  skalovja je poleg stezic, da malo popestriš pot, za užitek. 

 Po GPS sem prehodila 3.50 km in naredila okoli 240 m višincev. 

Lepo je bilo!

Kako naj mi spolni.

v resnici duh želje,

ko vendar svet vesoljni

premajhen je za nje!

/Josip Murn - Kako?/

torek, 11. januar 2022

Biser Bohinja v januarju

 Biser Bohinja v januarju...

Pozimi  grem bolj poredko v Bohinj, kaj šele okoli jezera.

Dan za dnem med ljudmi tudi kaj hudega se zgodi.
Naj povem: Ni izjem, vsakega kaj doleti.
Pride čas, ko obraz kaže, da ti je zelo hudo
in trpiš, se bojiš, da bo za vedno tako.

Moram se malo predihat, neke vrste viroza me daje. Pa ni ta "kronani," sem preverila. Včasih sva z Iro hodili do Železnice, potem  je bilo kmalu vse v redu.  Na vlak se vsedem ob pol devetih. V Bohinjski Bistrici  za postajo že stoji avtobus, ki pelje do jezera in naprej skozi zgornje vasi. Meglice me pričakajo kot vedno. Bohinj ni za jutranje uživače, zaspancem se odpre.. Pa saj so tudi meglice čarobne in z ivjem okrašeno  grmovje. Sem pa malo presenečena, manj je snega kakor na Jesenicah. Najprej poslikam naše junake na hribčku, pa še cerkvico skozi ivje.


 Ukanc je ves temačen in se komaj vidi. 

Nekaj parov se sprehaja ob obali. Pot je na široko uhojena, zglajena. Dereze so hitro na nogah. Ustavljam se, fotkam, lepo mi je.




 Če me ne bi bolela noga, bi šla kar malo po celcu. Pa me spet  išjas  zbada. Tegobe se kar nabirajo, sestankujejo, kdo me bo zadržal doma. Leto pa se je komaj začelo, kaj šele bo... Težek je moj korak, počasi se tudi daleč pride. 



Nikogar ne zadržujem, postaja vse bolj zanimivo. Pri stari ribogojnici moram malo hitreje stopiti, nekaj se dogaja.  Barve v gozdu onstran jezera  postajajo modre in tudi jezero na drugi strani se barva v modro. Vedno več je modrine, veje mi nagajajo za lepšo sliko. Nekaj mi le uspe.

 Sonce in sence delata čarovnije na jezeru. 


Kamen, kot bi lebdel na vodi. Kristalčki se bleščijo in jezero postaja imenitno.



Velika družina se stiska skupaj in se ogleduje v vodi.

  Hiški sta še vedno ob strani, snega je vedno več in veselje me prevzema. 


Rjava skala  se pokaže in okoli nje žari sonce. Ujamem odsev na vodi, čudovito.



 Še na bolečo nogo pozabim in smrkanje.  Sonce! Vesela sem ga. Prečim  grapo pod slapom Govic in sem na prijetni ozki stezici.



Sonce je nasulo kristalčke v zaliv.

Pršivec je nad mano in gore nad Ukancem so vse bele.  






                          
                          Klopca je zasnežena, tam sva počivali z Iro.  Sedaj pa le zvonček cinglja.

  Stojim v Ukancu in uživam v lepotah. V Ribčevem Lazu sije sonce in preganjajo se meglice. Enkratno in nikogar ni na tej strani, sama sem..



 Luštne hiške samevajo, še race ni nobene. Krasni so odsevi na gladini. Takih še nisem videla, kar ne morem oditi, stojim in gledam. Nad grebenom Rudnice se podijo meglice.

V življenju se hitro vse obrne,
veselje tja se vrne,
kjer solze tekle so.
Karkoli že je, ti ne obupaj,
verjemi in zaupaj,
da še ti bo lepo.

 Nadaljujem po luštni stezici, še Jezerniku pomaham. 






Savica, okrašena z ledenimi okraski je čudovita.




  Nekaj časa hodim ob robu ceste, potem se umaknem na zgornjo pot, nad cesto. Lepo je zasnežena in uhojena.

 Skozi drevje  opazujem jezero in odseve. Pršivčeva ostenja se ogledujejo na gladini. Mimo Zmajske vasi me nese korak in po cesti skozi gozd. 


Modrina neba in modrina jezera sta ponekod popolnoma enaki. Se čuti, da je ozračje čisto, še diham lažje. 

Čakam na baročno cerkev sv. Duha. Lepa cerkev, grem kar mimo.

 Kmalu sem pod Skalco in pri Zlatorogu mi neki  tujec naredi fotko. 




Cerkev sv. Janeza Krstnika je s te strani še lepša. Kar nekaj časa si ogledujem ta lepi motiv.

 Race, večinoma racmani so spodaj. 


Časa imam še dovolj, bifeji pa so zaprti. Bi se prav prilegla ena vroča čokolada s smetano. Še malo se sprehodim do mostu in v Ukanc pogledam.


Peljem se do Lesc, tam pa čakam na avtobus. Pa saj ni tako hudo, se navadiš, če se voziš z javnim prevozom. Le mraz se počasi zajeda skozi puhovko. Doma sem ob pol petih. Ni mi žal, le  noga me boli,  počutim pa se bolje sem se predihala. To mi vedno pomaga. Ni bilo vse kot sem mislila, vendar  je bilo čudovito in  vesela sem za vsak  ujeti trenutek, ki mi je polepšal dan. Po GPS sem prehodila 12.00 km in naredila okoli 90 m višincev.

 Luštna pot, brez vzpenjanja. Vse se da, če je volja, no malo pomaga tudi trma.. . 

Lepo je v Bohinju, zima naredi pokrajino še bolj čarobno.

Dan za dnem, dobro vem, eni za vedno odhajajo.
Vsaka pot se konča, treba je vzeti slovo.
Pride čas za vse nas, ko le spomini ostajajo,
to boli, saj se zdi, da lepih dni več ne bo.

/ Kvintet - Dori/