Na Vošco grem..
Že skoraj pet let nisem bila pri ruševinah in čudovitih razgledih.
Nazadnje sva se peljali z mojo Iro do Jureževe planine, težko je že hodila.
Nekje je v zraku vonj,
vonj, ki ga imam od vseh jaz najbolj rad,
vonj, ki čakam nanj vse leto,
vonj, ki ni, kot drugi vonji,
vonj, ki ni nobenemu enak,
o, vem,
takega ima edino le
- pomlad.
Težka odločitev. Je treba premakniti miselnost v glavi, da zmorem še kaj več, kakšno daljšo pot. V Srednjem vrhu se za trenutek ustavim, sonce žari izza gora. Kar skozi okno ujamem veličasten utrinek.
Obeta se lep dan. Po pomladi diši. Skozi drevje že občudujem vrhove, smeji se mi. Še plavček mi nad glavo žvrgoli. Zapeljem do stare karavle.
Mimo Jureževe domačije ubiram pot in strmina se začne. Snega je le za vzorec. Kranjska Gora in smučišča, Martuljške gore in stare svisle, so vedno zanimiv motiv.
Obrnem se lahko kjerkoli, sama sem. Lahko tudi počasi lezem proti vrhu. Čas ni moj vodnik in delam počitke po mili volji. Ustavljam se občudujem, fotkam in nadaljujem.
Nikoli mi niso bili vzponi lahki, ne le na Vošco, kamorkoli nas je vodila pot. Pri sestopih pa ni problem, če le križ ne zganja alarma in noga ne boli preveč. Od začetka do vrha je en sam kolenagriz. Le malo pred zadnjo strmino do ceste se za trenutek izravna, da si oddahnem. Pa potem tistih nekaj metrov po cesti do planine. Pot je skoraj kopna. V zadnjo strmino si nataknem dereze.
Čudovito je, kaj čudovito božansko. Razgledi so že ob poti in sonček mi sveti. Snega na cesti je še veliko v obe smeri.
Jureževa planina je pred mano, vsa obsijana. Usta do ušes, tako lepo je tukaj.
Počasi se odpravim naprej. Proti Železnici so vidni koraki. Ovinek je kopen potem se začne sneg. Tudi brez derez bi šlo. Kar nekaj globokih lukenj vidim.
Čakam trenutek, da pridem iz gozda in zagledam dolgo belo planjavo. Na vrhu pa ruševine in stari viharnik. Počasi se pomikam navzgor, gore so krasne in daleč se vidi. Beli travniki vmes pa zelene smrečice, je lahko še lepše?
Ta trenutek ta občutek je nepozaben. Počivam, gledam ruševine, ki so vedno bližje.
Mi bo uspelo? Bo!
In vem,
da ni več daleč dan,
ko zjutraj stopil bom na plan
in ga zavonjal bom,
ta vonj vseh vonjev, ki ga imam
od vseh, jaz najbolj rad
in se kakor otrok razveselil:
Če se pripravim na strmino in vem kakšna je pot, gre lažje. Proti vrhu se sneg že predira. Povzpnem se na zgornjo planoto.
Tam so Prisank, Mojstrovke, Jalovec, Mangart najlepši. Še Kamniti lovec se vidi in Višarje, pa Viš in Montaž.
Ne morem si kaj, uživam v pogledih na vrhove. Se v mislih sprehajam po njih, ugibam imena mi gre kar dobro. Vse od Vrtaškega vrha pa do Višarij so imenitneži na ogled. Tudi Ojstrnik se vidi, pa oddajnik na Dobraču.
Dolgo sem na vrhu, tudi k sosedom pogledam. Potem se pomaknem do ruševin. Le še stena pri odprtini za okno se drži pokonci, ostalo kamenje je po tleh.
Velikokrat sem bila že na Vošci, največkrat v družbi in vedno mi je bilo lepo. Moj motiv slike fotografiram, le da je danes belina in slikano z drugega konca.
Počasi se poslavljam od Vošce. Nihče ne ve, če še pridem tudi sama ne. Zvonček je danes kar tiho in večkrat potresem nahrbtnik, da se oglasi. Tudi proti Trupeju so razgledi enkratni.
Pot je približno enako dolga s Srednjega vrha. Sneg je že zmehčan in previdno sestopam. Večkrat se mi udere do kolen. Bolj pri robu poti hodim, po celcu mi gre bolje. Gore, čudovite gore, navdale ste me z novo energijo.
Zopet naredim počitek na toplem sončku. Adijo Jureževa planina in odpravim se po cesti. Sestop po strmem bregu in strmi potki. Mi gre kar dobro, še vleče se mi ne po ovinkih kakor običajno. Zagledam kočo nad Jureževo domačijo in se naglas čudim. " Sem mar že v dolini", komaj verjamem. Pogledi proti goram so že v medli svetlobi.
Nadaljujem mimo kmetije proti avtu, ki še vedno sameva. Nikogar nisem srečala, pa tako čudovit dan.
Po GPS sem prehodila 8,50 km, polovico je strmine in naredila okoli 770 m višincev.
Vesela sem in občutek je tisti pravi, lepo je bilo!
" Moj Bog,
pa saj je vendar tu,
danes zjutraj je prišla
-POMLAD!"
/ Janez Medvešek - Vonj/
