Blekova planina - Grebenska pot na meji z Avstrijo

Od Blekove planine do Vošce...

 

     Oblaki se lovijo nad Martuljško skupino, ko parkiram v Srednjem vrhu. Močno upam, da jih bo ta jutranja igrivost minila in bo posijalo sonce.

 

Mimo Hlebanja proti Trupeju gre najin korak. Prijazen konjiček hitro prizvončklja,
igral bi se z Iro,  pa se mu ta umika.

 

Ptički že vadijo za koncert ali imajo jutranji klepet. Postrežba s svežo vodo je na visoki ravni in je ves čas na voljo.

 

  Namenim nekaj minut preminulim vaščanom v snežnem plazu in že sva mimo Hudih hlevov.

 

Uro in deset minut potrebujeva do gozdne ceste, do predela imenovan Železnica .  Nadaljujeva po cesti levo, hodiva petnajst minut. Ovinek in  oster odcep na desno.

 

 Kolovozna pot poteka  ob robu gozda.

 

  Kmalu  se zgoraj pokaže travnati rob, modrina neba in nekaj dreves, kolovoz pa se nadaljuje levo. . Del viharnika, ki kljubuje času izgleda kot prava stolpnica.

 

  Zapustiva pot in se povzpneva proti vršni planoti. Pa sva tam, na Blekovi planini, ravno pri koči Hütte,  ki stoji že v sosednji Avstriji.

 

 Od Srednjega vrha pa do Blekove sva potrebovali  uro in štirideset minut.  Vpisna knjiga je na prednji strani, skrinjica z žigom pa na zadnji strani koče.

 

 Čudoviti razgledi so danes, proti Beljaku, Dobraču, Trupeju in tudi naši Julijci se že bolje vidijo.

 

 Nadaljujeva čez mehko zeleno trato, pogledam proti dolini, kjer sva prišli, luštna pot, še pridem..

 

 Že samo sprehod do sem in nazaj po isti poti, bi bil čudovit. Blekova planina je pravi raj. Zelena trata okoli koče , razgledi na vse strani. Izhodišče proti desni za Trupeja in ostale vrhove ali proti levi za Vošco in naprej.  Še pogled proti Dobraču in pred mano sta dve potki. Odločim se za zgornjo pot,
ki se rahlo vzpenja.

 

 Po spodnji potki sem pred leti že  šla.  Sledim mejnih kamnov, potem pa  stezica zavije preveč levo. Kmalu se izgubi in zopet pokaže. Skozi gosto drevje se ne vidi ničesar. Vrnem se nazaj na vrh.
Malo stran je mejni kamen 90.

 

 Stopim korak, dva naprej in pokaže se lepa stezica in zadnji greben proti Vošči.  Hitro sva v dolinici.

 

 

 

 Široka potka je v okljukah speljana do vršne planote. Ko pogledam nazaj, vidim kje se obe potki združita.

 

 Rumeno, modre rožice naju pričakajo na vrhu. 

 

 Slabo uro je potrebno do sem iz Blekove planine, če  hodiš ob mejnih kamnih.  Pogled na Julijske Alpe je čudovit. Povsod so sledi novo zapadlega snega. Fotografiram, lepo je! Povzpneva se nad ruševine, stransko okno se je že podrlo.

 

Kmalu bodo zlezli skupaj  ostanki stare karavle. Jalovec, Mangart sta iz tega konca še posebno lepa.

 

 

. Narediva si počitek s čudovitimi panoramski razgledi Julijcev, od Slemena do Montaža.

 

Nad Trupejem postaja nekam temno, tudi na najino stran se pomika val sivine.

 

 Nekdo uživa nad nama v jadralnem letalu. ... Počasi se odpraviva proti dolini.  Na Jureževi planini se nekaj dogaja, veliko desk je zloženih.

 

 Kratek klepet z  pohodnicama, ki  ubirata isto pot,  samo v obratni smeri. Tudi na tej strani je preskrba z vodo zadovoljiva. Bližje sva Srednjemu vrhu, več je sonca.  Gore kažejo drugačno podobo kakor zjutraj.

 

Travniki so polni pisanega cvetja. Stojim nad Jureževo domačijo in pogled mi uhaja proti Jalovcu in Mangartu. 

 

 V mislih se sprehodim po vrhovih gora, potem pa jo ubereva če z travnik proti cesti. Ne upava čez dvorišče, Ira ni v preveč dobrih odnosih  z velikim čuvajem  te kmetije. Uro in dvajset minut potrebujeva do avta. Izlet iz Srednjega vrha do Blekove planine je lep, poln dogodivčin ob poti in primeren tudi za otroke. Zato sem pisala zraven tudi čase prehojene poti. Zmerna hoja s "fotkanjem", slačenjem in oblačenjem, kar sodi zraven.

 

 

 

 Konec dober vse dobro, še bom šla po tej poti.