Potepanje po Litiji

 Potepanje po Litiji, krasna ideja..

Nekaj je...

Nekaj veselega,

smelega,

nekaj igrivega,

neprecenljivega.

nikoli minljivega.

Oh, kakšen dan!

Ves nasmejan trka na vrata!

 Povabi me Blanka, če greva v Litijo. Tam ima znanko pa ni važno, če jo dobiva  ali ne. Si pa ogledava Litijo, ker še nobena ni bila tam.  Počakava datum, da vlak brez presedanja  na avtobus pripelje na ljubljanski kolodvor in greva. V Ljubljani se presedeva na vlak za Dobovo in okoli desete sva v Litiji. 

 Pa se najino potepanje začne. Najprej zagledava " zavese na oknih."  V Zavrstniku ima  Blanka znanko, ki je že doolgoo ni videla. Ima naslov telefonske pa ne. Doma malo pogledava na strička Googla, da si ogledava pot.  Kar dobro nama gre. 

Na začetku prečiva most čez zelo široko  reko Savo.  Ograja je okrašena s cvetjem.

 Potem poiščeva Pokopališko ulico. Nekje blizu cerkve so običajno, te "božje njive. " Cerkev sv. Nikolaja je pred nama in ubirava korake v klanec. 

 Peter Jereb, slovenski skladatelj je v tej hiši  delal in umrl. Tudi slikarka Mira Jereb je ustvarjala v tej hiši, prebereva. 

 Pa jo najdeva, ulico in pokopališče tudi. Veliko prostorov imajo namenjenih za žare. Pa so večinoma prazni. V teh krajih  ljudje še vedno raje počivajo v zemlji, kot da bi gledali v svet.. 

Spomenik NOB je pri stranskem vhodu.

 Nadaljujeva po Sitarjevski cesti.  Opazujeva okolico, trava je tu že visoka in prijetno zelena.  Drevje pa še dremucka. Le drobni beli cvetovi mirabele  krasijo pokrajino.  Sitarjevska cesta, prav hodiva.  

Velika rožica je zrasla 50 letniku.

Veliko rožic imajo prebivalci Litije okoli svojih hiš.

Opazujeva cerkev v Šmartnem.

Oznaka za Rudnik Sitarjevec  je ob cesti, nekaj za naju. 

Hitro se usmeriva proti rudniku. Ni daleč in že sva tam.

 Prijazna mladenka Barbara naju pozdravi.  Še v rudnik lahko pokukava je ravno odprt.

 V začetku rova je osvetljena sv. Barbara, zaščitnica rudarjev.

Zanimivo je v rudniku, naprej ne smem.

Vedno so na razpolago le poklicati jih je treba. Imajo tudi zaščitno opremo za obiskovalce.

 Skupino pohodnikov pričakuje in preverja, če vse deluje. Ogled zgornje etaže traja približno eno uro. Za adrenalina polne obiskovalce imajo še spust  300 m pod zemljo. Peški  po stopnicah. Ugibava koliko stopnic je to, ne malo? 

 Prav prijeten prostor je pred rudnikom in s klopcami urejen. Na klopcah si  zatem malo oddahneva in podpreva za nadaljevanje poti.  

 Nadaljujeva in oznaka Zavrstnik, sva že bližje.

Začnejo se številke, od začetka pa čez deset, pa  dvajset in trideset.. Skačejo kot mladi kozlički naprej in nazaj.  Še malo povprašava pri domačinih. Prijazni so tu ljudje, vsi pozdravljajo tudi otroci. Tudi medve radi klepetava in nama ni dolgčas.

 Najdeva hišo, Blankine znanke  ni doma se je odpeljala na izlet.  Nič hudega, se poznata tudi s sinom.

 Začne se debata, vsa poznana žlahta je na vrsti.  Meni pa mucica dela družbo in prijazna bučka Diksi.

 Mladenič se ponudi, da naju pelje nazaj v Litijo. Pa imava željo, da izstopiva v Šmartnem in si ogledava še cerkev sv. Martina.  Je prava znamenitost, že iz Litije vidna. Še fotka za slovo.

  Čudovita cerkev, le slikati je ne morem v celoti. 

 Skozi  rešetke še v notranjost pogledava.

Pri ograji sta dva spomenika; 

Davorin Hostnik, avtor 1. rusko slovenskega slovarja Slovenije. Darilo Rusije slovenskemu narodu leta 2019. In spomenik Slavko Grum, slovenski dramatik. Najbolj poznan po - Dogodek v mestu Gogi.

 Litija ni več daleč.

 Stara čipkasta gradnja, bolj poredko je še  na ogled.

Čudovite rože nama lepšajo pot.

   S travnika mi uspe ujeti v objektiv  celotno cerkev sv. Martina. 

Pomlad je tu  in ljubezen je v zraku.

Prvič vidim čopaste race, s kučmo na glavi.

Vračava se zopet mimo cerkve sv. Nikolaja.

 Zanimivo obeležje - Žrtvam kuge lakote in vojske.

 Zopet občudujeva široko Savo, okoli 80 metrov ali še več je široka, štejeva stebričke. 

 Imava se lepo in še malo časa je do odhoda vlaka. Pa ima  zamudo.  Zadnje čase se to pogosto dogaja. Slišiva objavo za nadomestni avtobus do Ljubljane in že sediva na njem. Le šest se nas pelje  direktno brez vmesnih postaj. Vse se nama poklapa.  V Ljubljani le še kofetek popijeva in  pripelje avtobus za Jesenice. Krasen dan je za nama in že se meniva  za naslednjo potepanje. Le od doma je treba in svet je čudovit. 

Lepo je bilo.

Ni sonce,

kar srce ogreje-

beseda lepa,

topla dlan,

to žari močneje

/Rada Polajnar/