Juliana trail - 9. etapa, Podbrdo - Grahovo...
Mrzlo jutro. Nataknem si rokavici in kapo, ko izstopim z vlaka v Podbrdu. Piha, da buči okoli ušes.
Jesenski veter vzvihrava
nevidni pajčolan.
Polja so rumena, rjava,
zlat je jesenski dan.
Pred mostom za žel. postajo so oznake za Juliana trail.
Nekaj časa hodim po ovinkasti cesti, dokler me mimo korita ne zvabi stezica in oznaka za Črno prst. Kar po stopnicah pri hiši me vodi korak. Strmina pobočja je huda, stopinje se vidijo v travi. Pogled nazaj na Trtnik in hiše spodaj.
Ko se v gozdu teren malce izravna, se sredi ničesar pojavi Knafelčeva markacija na drevesu. In malo naprej še za Juliana trail.
Sonček sije skozi drevje, tega sem vedno vesela. Listje na drevesih je skozi zlate žarke še lepše. Ponekod se je že obletelo in ga je čez čevelj visoko.
Moj prvi cilj je Preval Kalarsko brdo. Šele od tam naprej se pot ujema s traso na telefonu. Potem se začne potepanje po gorskih vasicah. Uživam v pisanih barvah jeseni. Nad Črno prstjo se dvigajo meglice in zakrivajo greben.
Strmine so hude, le kako so speljani to staro cesto... Širok ovinek in oznake. Še malo in Kalarsko brdo je pred mano. Klopca je in miza tudi, toda preveč se zaganja veter in mrzlo je, ko sredi zime. Spustim se na spodnjo cesto, zvonček cinglja in si ob poti najdem prostor v zavetju, da se malo okrepčam in oblečem kolenčnike.
Strmina v teh koncih je običajna in preventiva je boljša od bolečih kolen. Malicam, ko švigne mimo avto, oznaka GO. Ko se vrača mi ustavi in ponudi prevoz. Pa se mu zahvalim in smeje nadaljujem pot. Vasica spodaj in cerkvica na hribu mi dajeta dodatno energijo.
Vasica Kal je prva in druga s cerkvico je Stržišče. Naselji sta iz časov tirolske kolonizacije in še nekaj vasic je iz tega časa. Postavili so jih priseljenci iz Innichena/ splet/. Kal, lepe stare hiše in tudi novejše, s krasnim razgledom na Črno prst.
Ubiram korake naprej proti cerkvici v Stržišču.
Povzpnem se po stopnicah. Domačini krasijo grobove. Tudi prijazna bučka Tora je prišla, pa se malo pocrkljava.
Kratek klepet z domačinoma, tudi onadva hodita po etapah Juliana trail in se vračata domov. Spodaj ob cesti vidim nekaj rumenega, izvem kar me zanima in se spustim po stopnicah.
Na krasnem kraju stoji cerkvica, še dolgo je na ogled in vsakič je čudovita. Gledam prehojene km, imam še zelo dolgo pot.
Oznaka me vodi med hiše in spustim se navzdol po delno betonski cesti.
Ko se beton konča zavijem levo, prečno čez travnik in se ob el. pastirju spustim do ruševin.
Na desni je moja potka, tam se malo okrepčam s štrukeljci in energijsko tablico. Nekaj časa hodim čez travnik, ki se kmalu nadaljuje po stari cesti.
Hodim po trasi Podbrdo Trail Runnng Festivala. Tudi svetovno prvenstvo gorskega maratona je že potekalo po tej trasi, berem na spletu. Oznake in nekaj zapuščenih hiš, Znojile. Živino voham, morala bi nadaljevati po zgornji poti. Še sreča da imam traso na telefonu in pri odcepih malo pogledam..
O se tudi vračam, ne morem ves čas gledati telefona, ko je pa toliko lepote okoli mene. Pot se več vzpenja kot spušča. Listje mi ni prav povšeči, spodaj je kamenje in korak ni siguren. Ponekod so stezice zelo ozke in strmine navzdol enosmerne. V zraku se čuti spokojnost jeseni in mir. Tišino moti le šelestenje listja pod mojimi koraki.
Obloke, so večje naselje in spustim se zopet do stare ceste, ki je bila še stoletje nazaj glavna povezava skozi dolino Baške grape.
V črnih gozdovih vzšumeva,
skozi jasnino hiti,
da duša vzdrhteva, odseva
zlato jesenskih dni.
Vedno bolj me baše čas, pa ne hodim počasi in tudi počitkov ne delam. Le včasih se za trenutek ustavim, da se nadiham. Če zamudim vlak malo pred peto, nimam kaj početi v tem mrazu do devetih zvečer. Oznake so ob cesti in zelo strma stezica levo. " To ne more biti prava", si mislim in grem naprej. Pa se kmalu vrnem do strme stezice in po njej grem vse do konca. Ni pa po začrtani trasi in je še enkrat daljša. Povzpnem se nazaj pogledat, tista po trasi ni prehodna. Podrto drevje je ovira in steza ni več prehodna..
Nimam pojma kje sem, ni konca. Potka se vzpenja in spušča in vedno manj imam upanja, da ujamem vlak. Korak je hiter kolikor mi dopušča noga. Končno sem v zaselku Zarakovec. Tam se spustim do reke Bače in nadaljujem po servisni poti mimo male HE.
Vidim pot čez travnik, ki se vzpenja, pa se raje mimo hiše vrnem do glavne ceste.
Po cesti bom najhitreje na postaji. Koritnica, Grahovo ob Bači se vrstijo, do žel. postaje je še km.
Vasi Koritnica in Grahovo sta bili glavni prizorišči prvega slovenskega zvočnega celovečernega filma, Na svoji zemlji,/splet/
Test hitre hoje, ko sem že spodaj pri tirih, postaje pa še ni.
Slišim vlak, še malo pospešim, pa pripelje iz jeseniške smeri in čaka tega iz Gorice. Zamuda pride včasih zelo zelo prav. Ne le tistega ob petih, še tistega ob štirih sem ujela za rep. Sem pa na koncu moči, hin, in vesela hkrati. Postajo slikam in se oblečem, mrzlo je v tem koncu Baške grape.
Popijem flaško isostara in že sedim na vlaku. Počasi prihajam k sebi, to pa je bil tempo, prehuda zame. Po GPS sem prehodila 20.00 km in naredila okoli 980 m višincem, spusta pa še precej več.
Lepe so te gorske vasice in težko si predstavljam življenje v teh hribih in dostope do doline in nazaj. Ni jim bilo lahko. Verjetno pa so bili bolj povezani, kakor sedaj in veselje in žalost so delili med seboj. Lepo, dolgo in samotno je to potepanje in vesela sem, da je 9. etapa Juliana trail za mano. Vrtnica je z vasice Kal.
Vsake hiše in oznake, čeprav le črtice na deblu ali skali, sem se razveselila. Ima pa ta etapa od vseh prehojenih doslej najmanj oznak za Juliana trail.
O, ne več brezciljno frivolnih
poti - še sem mlad,
ne gest več namišljenih, bolnih,
Jasnina, jaz te imam rad!
/Srečko Kosovel- Jesenski veter/
